Začinjen mlad krompir z grahom (za štiri)
- 1 kg mladega krompirja
- 200 g oluščenega graha
- žlička kumine
- ščep čilija v prahu
- žlička koriandra v prahu
- sol
- pol žličke galganta v prahu (ali nariban svež ingver)
- listi koriandra ali peteršilja
- kokosova maščoba ali olje nevtralnega okusa
Krompir dobro operemo in rahlo podrgnemo med dlanmi, da tanka kožica odstopi. Če je mlad, ni nujno, da je popolnoma olupljen. Narežemo ga na četrtine, če se nam zdijo kosi preveliki, pa jih še razpolovimo. Narezanega dajemo v skledo z mrzlo vodo, da ne potemni.
V večji ponvi segrejemo maščobo, prepražimo semena kumine in dodamo grah. Krompir res dobro odcedimo in stresemo v ponev. Pražimo nekaj minut, ko se nam začne prijemati po dnu, pa dodamo galgant ali nasekljan svež ingver, čili, kumino in koriander v prahu. Zalijemo z malo vode, toliko, da je krompir do polovice pokrit, zmanjšamo temperaturo in pokrijemo ponev. Kuhamo približno 20 minut. Vmes večkrat premešamo in po potrebi dodajamo vodo. Ko se krompir zmehča, ga solimo in kuhamo pri visoki temperaturi brez pokrova še toliko časa, da skoraj vsa tekočina izhlapi – omaka mora biti res gosta. Na koncu dodamo nasekljan koriander ali peteršilj. Omaka je odlična s kuskusom.
Galgant je koreninasta začimba iz istega rodu kot kurkuma in ingver. Tudi po okusu spominja na ingver, le da je manj pekoč, rahlo kiselkast in poprast. Največ ga uporabljajo v indonezijski kuhinji, že v 12. stoletju pa ga je poznala nemška zdravilka Hildegarda, ki ga je imenovala kar začimba življenja ter ga priporočala kot vsestransko zdravilo pri oslabelosti.
|
S sprehoda sem se vrnila s košaro bezgovih cvetov in superlativi o zapuščeni lepotici. Nekaj časa (kratko) je bilo moje pripovedovanje zanimivo, potem so me začeli čudno gledati in zaskrbljeno spraševati, ali mislim resno. Obdelovala bi njivo? Sredi gozdička? Na sončni jasi? Si sploh predstavljam, koliko dela je to?
Ne. Ne predstavljam si. Ampak če ideja ni dovolj nora, se z njo sploh ne splača ukvarjati. Ni tega izjavil neki genij? Prav, to najbrž res ni najboljši zagovor. V mislih pa sem se še vedno vračala k njivi sredi jase in si v domišljiji slikala, kako jo obiskujem, oživim, zasejem in zasadim..., vsak dan z nečim drugim. Motorček, majhna prikolica, zbiralnik za vodo, srne? Fižol preklar, koruza, buče. Žito? Obvezno rože, kapucinke. Glede na sanjarjenje in odsotno, zamaknjeno stanje smo moje razmišljanje o njivi začeli imenovati zaljubljenost, saj so simptomi res dokaj podobni.
Čeprav se nam zdi, da se zaljubljenost zgodi po naključju in nima razumskih osnov, seveda ni tako. Že več let citiram izjavo gospe, ki je komentirala ljubezenske težave mlade ženske takole: »Lahko bi prej malo razmislila, v koga se zaljubi!« Ugotavljam, da je v tem precej resnice. Naše srce se odpre v skladu s stališči oziroma koncepti, ki jih imamo za svoje, tudi če smo jih kje mimogrede pobrali. K moji zagledanosti v njivo je prav gotovo prispevalo razmišljanje, da je grozljivo vedno manj majhnih njiv, da svet ne gre v pravo smer in da postajamo odvisni (spet) sami od sebe in od tistega, kar nam bo narava še zmožna dati. Misel na to, da bi sredi jase pridelala hrano za naše gospodinjstvo, se mi zdi tolažilna, smiselna in morda celo nujna. Pravzaprav se mi zdi čudno, da tako ne razmišlja več ljudi – vsako najmanjšo krpico zemlje bi morali začeti takoj obdelovati. Ker smo zelo zelo odmaknjeni od narave, njenih ritmov in ciklov, bo itak trajalo nekaj časa, da se ujamemo, naučimo sodelovanja, preden bomo na tej njivi kar koli zares pridelali. Vendar če začnemo zdaj, bo pridelek bližji, kot če začnemo jutri ali pojutrišnjem. Razmišljanje o tem, da so itak zastrupljeni že zrak, dež, podtalnica, je eno samo izgovarjanje, da ne bi bilo treba vzeti motike v svoje roke. Saj vemo, kaj je motika, ne?
Če bi svojo bodočo njivo srečala že pred leti, bi zdaj tam nakopala mlad krompir, obtrgala grah, nabrala šopek zelišč in skuhala za kosilo začinjen mlad krompir z grahom. Ne diši to po pravi ljubezni?
