Vnuk sončnega kralja Ludvik XV. je v svojem življenju, pravijo, imel tri glavne strasti, hrano, lov in ženske, kdaj pa je igral tudi karte. In medtem ko je blodil v iskanju vseh, pri tem pa izgubljal vojne ter v dvomljivo luč spravljal tako vojno kot gospodarsko moč Francije, je končno našel osebo, ki je utelešala vse te strasti, ne le ene.
Ime ji je bilo Jeanne Antoinette Poisson, znana kot markiza de Pompadour, še bolj pa kot madame Pompadour. Znala je razvneti kraljeve strasti in jih podkrepiti z vrsto posebnih jedi, ki jih je pripravljala za plemenitega ljubimca in v katerih je ta našel uteho zaradi izgubljenih bitk. Zvečer se je vračal v njeno spalnico in ji kazal ujeto divjad na velikanskih pozlačenih vozovih, kakor poražene trofeje. Markiza je znala tudi odlično organizirati majhne svečanosti in gostije, ki so se odvijale v petites cabinets e petites appartements, torej majhnih kabinetih in majhnih apartmajih, v katerih je izbrana druščina uživala v ostrigah, surovih in cvrtih, različnih omakah in juhah, ribi na maslu, in na koncu, v vse bolj cenjenih ragujih in mesnih enolončnicah ter perutnini, ki so preživeli La Varennovo zlato dobo.
A na veliko žalost markize de Pompadur je Ludvik po dobri jedači in pijači rad igral tudi karte, pri tem pa zapravil marsikateri zlatnik, kar je fino damo močno jezilo, tako da je kdaj tudi zavpila na njegovo veličanstvo. Kot je v svojih spominih zapisal vojvoda Coryski, je kralj po takšnih neprijaznih opozorilih običajno poslušno vstal od mize, odvrgel karte in zamomljal: »Prav, pa pojdiva v spalnico.« Medtem ko so se kvartopirci in gostje klanjali, sta Ludvik in njegova slavna ljubimka že hitela proti sobi, od koder sta se kmalu zaslišala vik in krik ...
Juha iz ostrig Kuhan jastog z zelenimi njoki Muflonov golaž |