V Gradišču ob Soči, gospodarsko in kulturno živahnem italijanskem mestecu z nekaj malega manj kot 7000 prebivalci (v Gradisca d‘Isonzo seveda živijo tudi Slovenci) v provinci Gorica in tik za slovensko-italijansko mejo, so pretekli vikend prodali skoraj 15 ton čokolade, snedli pa (za zdaj, saj mora večina šele priti na vrsto) verjetno pol manj. Prijazno mestece (iz Gorice do Gradišča je 10 kilometrov), v katerem se čez leto dogaja še marsikaj, je polne tri dni utripalo v ritmu 14. Čokofesta (Chocofesta), tradicionalnega festivala čokolade in čokoladnih slaščič, ki je že pred leti prerasel mestne okvire in meje province.
Za čokolado ni krize!
Status verjetno najlažje dostopnega luksuza si je utrdila v vseh obdobjih recesije. Tudi zdajšnje, smo v Gradišču v soboto popoldne slišali od Antonelle Iacone iz obmorske Modice na jugu Sicilije, kjer se niso brez razloga oklicali za mesto čokolade. »V Modici,« pove Antonella, »se ukvarjamo s čokolado, čokoladnimi bomboni in slaščicami uradno že od leta 1746. Modica, ki ima ta čas okoli 55.000 prebivalcev, premore največ čokoladnic in slaščičarn na prebivalca v Italiji.« O že najmanj 265-letni zgodovini ukvarjanja z njo pričajo najstarejši uradni pisni zaznamki, uvrščeni v dokumentacijsko gradivo z naslovom Čokolada iz Modice v zapisih Grimaldijevih. »Za nas je še vedno rjavi nektar bogov, naši proizvajalci čokolade in naše čokoladnice pa so v Italiji in po svetu od nekdaj na najboljšem glasu,« nam je hitela razlagati Antonella, ki doma vodi galerijo skulptur iz čokolade, za katero ustvarjajo najbolj nadarjeni dijaki umetniškega liceja iz Modice.
Z dvema je prišla Iaconejeva letos v Gradišče na 14. Čokofest
V soboto, drugi dan prireditve, je bil za klesanje (kot vsak kipar je imel v rokah kladivo in dleto) in ustvarjenje iz 36-kilogramskega kosa čokolade na vrsti Paolo Bagliari, ki je po dobri urici dela pod šotorsko streho sejmišča za izklesano glavo moškega morskega božanstva požel glasen aplavz. Še večjega pa potem, ko je med otroke razdelil skoraj dva kilograma čokoladnih okruškov!
V soboto opoldne pred 60 stojnicami z belo, rjavo in črno surovo čokolado in komajda še pregledno množico resnih in šaljivih izdelkov in slaščic iz rjavega nektarja bogov (če ne veste, čokolada je pogruntavščina indijanskega ljudstva Maji) gneče še ni bilo (Italijani so ob sobotah opoldne doma na kosilu), popoldne in še posebno zvečer pa se je ljudi (starih in mladih, velikih in majhnih) dobesedno trlo in je šel posel razstavljavcem in prodajalcem z vseh koncev Italije lepo v cvetje.
Prava čokolada ni poceni
Najboljša prava čokolada, izdelana iz res najboljših sort kakava (pravijo, da prihajajo najboljši kakavovski grand cruji z območja Criollo v Mehiki in že dolgo ne več iz Afrike), seveda ne more biti poceni, a je (taki so zadnji poslovni podatki več največjih svetovnih proizvajalcev) očitno imuna proti gospodarski krizi in finančni recesiji, ki že četrto leto majeta svet. V težkih časih si ljudje radi privoščijo vsaj ščepec luksuza, kar čokolada zagotovo je, obenem pa že dolgo ni več skrivnost, da vpliva na boljše razpoloženje.
In v Gradišču ob Soči (mesto se že tretji december zapored postavlja tudi z več božičnimi drevesi iz čokolade) minuli vikend dobrega razpoloženja na mestni aveniji res in manjkalo. Od župana Gradišča Franca Tommasinija, ki je bil z obsegom in dometom in obiskom prireditve zadovoljen, smo med pogovorom pred mestnim Caffe Teatrom slišali vprašanje, ali morda vemo, zakaj letos ni bilo slovenskih čokoladarjev. Zakaj, ne vemo, spomnimo pa se, da smo predlani na Čokofestu v Gradišču videli imenitno zasnovano in bogato založeno stojnico čokolade in čokoladnih slaščic ljubljanskega Benedicta.