Govedina vojvode iz Richelieuja

Pisalo se je leto 1757. Angleški in nemški poveljniki, vsi po vrsti lordi in pruski knezi, so stali pred vrati svečane dvorane v palači nad jezerom, v samem središču Hannovra, v negotovem pričakovanju usode. Ko so se vrata končno odprla, so ostali odprtih ust. Namesto vojnega tribunala se je pred njimi prikazala bogato obložena miza, prepolna jedi, ki so se bohotile v soju sto in sto sveč, medtem ko jih je urejen in okinčan kot potujoči oltar k sebi vabil sovražnik v sedemletni vojni, vojvoda iz Richelieuja, osvajalec in zdaj vojni poveljnik Hannovra.

 »Kakor da bi bili nižjega stanu«

Čeprav so nekaj mesecev pozneje Prusi in Britanci vrnili mesto v svoje roke, tisti dan 1757 ni ostal v zgodovinskem spominu zaradi uspeha avstrijske in francoske vojske, temveč zaradi jedilnika, ki ga je vojvoda, pranečak slovitega kardinala Richelieuja, sestavil za svoje izbrane povabljence. Dvanajst jedi je namreč krasilo veliko mizo, od tega jih je bilo deset iz govedine. Pravijo, da si v tistih časih nihče ni upal sestaviti takšnega jedilnika, zlasti ne v času, ko so mize okronanih in plemenitih gurmanov prekrivale najrazličnejše dobrote, kakor tiste v cesarskem Rimu. In kakor so bili presenečeni, toliko so bili tudi razočarani. »Kakor da bi bili nižjega stanu,« so šepetali drug drugemu, užaljeni in ponižani, pri tem pa so pozabili na ujetništvo. A ko so začeli okušati ponujeno, se jim je vrnila dobra volja: vojvoda in njegovi kuharji so namreč ustvarili čudež. Deset jedi iz govedine jim je zaplenilo dušo in telo z okusi in vonjavami, ki so se med seboj nadgrajevali in dopolnjevali, tako da je bilo videti, kakor da vsaka jed izhaja iz prejšnje.

Te slastne dobrote gostitelja slavni povabljenci niso pozabili niti takrat, ko so vojvodo pregnali iz Hannovra. A zdi se, da so konservativni Angleži in Prusi pred slovito pojedino podcenili svojega gostitelja. Namreč ta spretni vojvoda in politik je bil tudi cenjeni gastronom, čigar kuhinja je pod njegovo taktirko vsak dan dišala po raziskovanju in presenečenjih. Predvsem jedi iz govedine, ki ji je vojvoda vrnil kulinarično dostojanstvo, ribe, različne omake, suho meso in klobase še danes nosijo njegovo ime, torta richelieu, prelita z maraskinom, ki so ga že takrat izvažali iz Dalmacije v Francijo, pa ga je proslavila po vsem slaščičarskem svetu. Z njo se je, tako pravijo, tudi končala zgodovinska gostija, ki je zaznamovala skorajšnjo evropsko vrnitev podcenjene govedine na razsvetljenske mize, ki so jih potem kmalu postavili na gastronomski zemljevid.

Govedina doživela nov preporod

K sreči je imel hannovrski jedilnik dolge in trdne temelje. Meso, ki izvira iz svetih egipčanskih in mezopotamskih krav, Amonovih, Mitrinih, Zevsovih in Jupitrovih bikov, je bilo posebno cenjeno v antični kuhinji in pozneje srednjeveški. Renesansa se je tako z recepturami kot s samimi izvedbami na dvorih velikih italijanskih in španskih vojvod ravno tako klanjala govedini, medtem ko je to meso v baroku zapustilo večino miz, razen revnih. A kakor koli že, kuhana, pečena, dušena v različnih in domiselnih omakah je polnila trebuhe rimskih pogoltnežev, samostanskih požeruhov ter humanističnih in renesančnih velmož, nato je za kratek čas izginila, potem pa jo je gastronomsko oživil dobri vojvoda iz Richelieuja. Prav po njegovi zaslugi je govedina doživela nov preporod, za mizo je znova sijala vojvodova uniforma, ozaljšana z lentami in odličji zmagovalnih bikov. Še malo pa se bo govedina spremenila v slastne jedi ... V jedilnici so se izmenjevali zdravice, cmokanje in goltanje, medtem ko je iz daljave odmevala hvalnica živine: Naj živi naš zavetnik, vsi njegovi kuharji in njegov slavni rod in dom, naš Louis Francois Armand de Vignerot du Plessis, naš ljubi vojvoda iz Richelieuja.