Če bi bili v Ljubljani turisti, kam bi šli jest? V Sokola, kjer strežejo v narodnih nošah, je kot iz topa izstrelil član našega omizja, vedno, kadar grem mimo, imajo polno. In res: komaj smo dobili mizo, ko smo se na enega zadnjih toplih poletnih večerov, ko smo zunaj tudi pozno v večer lahko še sedeli v kratkih rokavih, sprehodili mimo magistrata proti stolnici. Naročalo se je v glavnem po italijansko, nemško in angleško, par pri sosednji mizi nam je povedal, da je šel mimo in da se je ustavil zaradi polno zasedenih miz, Italijanom na naši levi so Sokola priporočili prijatelji, ker imajo res velike porcije, Hrvata pa sta zanj izvedela na internetu.
Osvežili smo se s povsem korektno malvazijo Vinakoper – le da je na nosu bistveno več obljubljala kot dala v ustih, saj smo pričakovali lahkotnejše, bolj poskočno vino. Kraški pršut z olivami je bil lepega vonja in okusa, protiutež pa mu je dajala pinela iz vipavske kleti, letnik 2013: sveža in poskočna, zelo pitna. Piščančja pašteta, ovita v pršut, se nam je kar lepila na nebo, zato smo jo večkrat poplaknili z malvazijo. Zaradi piščančjih jetrc je precej grenila, za protiutež je imela v sredici figo, namočeno v vinjaku. Neprijetno nas je presenetila dekoracija na obeh krožnikih, saj bi razpadajoči rezini paradižnika, že na meji gnitja, prej spadali na kompost, prav tako oveneli solatni listi z rjavimi robovi.
Na priporočilo natakarja smo si izbrali svinjsko ribico po pletersko: meso, ovito v pršut, so poparčkali s slivo in vse skupaj okopali v slivovi omaki. Meso je bilo mehko, okus prijeten, tudi sirovi štruklji niso bili slabi. V kozarec so nam natočili cabernet sauvignon, 2008, iz Vinske kleti Goriška brda in priporočilo natakarja za vinsko spremljavo se je še enkrat izkazalo za posrečeno kombinacijo: vino se je namreč z aromami črnega jagodičevja, višnje in sliv ujelo z okusi na krožniku, predvsem z omako. K biftku, ki je bil pečen po naših željah, smo poskusili chardonnay, 2008, iz iste kleti. Lepo, zaokroženo vino, resnici na ljubo pravi mišičnjak, po čemer je chardonnay znan, je pustilo tudi lep pookus. Biftek je bil sočen in dobrega okusa, tudi popečena zelenjava nam je šla v slast, spet pa se nam je med zobmi zataknila dekoracija: ovenela radič in solata.
 |
| vrsta ponudbe: gostilna hrana, vino: 6 postrežba: 8 cena/kakovost: 7 vtis skupaj: 7 |
Eden od okusojedcev je tisti večer zatajil, zato pri najboljši volji nismo mogli spraviti vase vsaj še dveh krožnikov, ki ju turisti poleg kranjskih klobas zelo radi naročajo. Prešernov telečji zrezek s pršutom, gratiniranim sirom in jurčkovo omako in divjačinski krožnik sokol – srnin medaljon z višnjevo omako, jelenov zrezek z jurčkovo omako, divji prašič z zelenim poprom, družbo jim delajo štrukelj, cmok in polenta. Tako lahko zgolj citiramo izjavo nemškega para, da jima je teknilo in da sta krožnika pomazala s kruhom.
Za konec smo poskusili gibanico sokol: tudi pozno zvečer je bila še vedno sočna, sveža, močna in polna, k sreči tudi ne presladka.
Oglašujejo pravo slovensko hrano po izvirnih receptih naših babic, zato človek ne pričakuje visoke kulinarike in nič inovativnega. A resnici na ljubo tradicionalna slovenska kuhinja to vendarle ni. Od mize smo vstali z mešanimi občutki: tipična turistična postojanka, glasna in natrpana. Medtem ko ji nekateri pojejo takšno hvalo, da se sprašuješ, ali si res zašel v isto gostilno, drugi odhajajo z zgago v želodcu. Eno pa je gotovo: zaradi velikih porcij so siti oboji.
Dobro je vedeti
- Gostilna Sokol
- Ciril-Metodov trg 18, 1000 Ljubljana
- Tel.: 01 439 68 55
- Splet: www.gostilna-sokol.com
- urnik: Odprto vse dni v letu, od ponedeljka do sobote od 7. do 23. ure, ob nedeljah od 10. do 23. ure.
- degustacijski meni: Ponujajo turistične menije za večje skupine.
- vinska klet: Okrog 60 etiket, od tega le sedem vin točijo na kozarec.
