Ne le zaradi kulinarične tradicije, ampak tudi zaradi dogodkov in ljudi, ki delajo v njej. Tu so se in se še srečujejo generacije, v prejšnjih letih je bila pravi vsebinski most med različnimi življenji ob slovensko-hrvaški meji. Pod njeno streho so se srečevali tudi politiki, ki so se dokončno dogovorili o kakšni zadevi, ki je znotraj protokolarnih meja niso mogli. Danes v njej gospodarita nepogrešljiva Rezika, ki ima glavno besedo v kuhinji, in njen mož Franc Šekoranja, ki ga vsi kličejo Sine.
Je svojevrstna vizitka gostilne. Že na fotografiji lahko vidimo njene sestavine. Samoumevno je, da vse dobrote v njej prihajajo iz domačih kolin, glavne začimbe pa so sol, poper in lovorov list. Žolca v družbi z bučnim oljem, čebulo in domačim kruhom v jedca že dopoldne vtisne dobro voljo, ki traja ves dan.
Polnjena pečenka in pečena račka
Je priljubljena kombinacija jedi, ki ji družbo po navadi dela praženi krompir. K perutnini radi postrežejo tudi doma narejene mlince. Običajno polnijo telečje prsi, med pečenkami pa je najbolj slavna in okusna svinjska s hrustljavo skorjo. Tak krožnik v senci poletnega vrta preseli nebesa na zemljo.
Njun nasmeh, kljub resnim časom in mnogim preizkušnjam, razkriva pravi gostilničarski duši, v vsem in v celoti zapisani svojemu poklicu in poslanstvu. Njuna gostilna je na videz takšna, da sta se zalotila pri spraševanju, ali jih ni čas že malo prehitel. A sta dobila odgovore predvsem od drugih, naj za božjo voljo ne spreminjata vsebine – naj goveja juha ostane takšna, kot je, iz pravih kosov mesa, kosti in zelenjave, klobase in koline naj še naprej nastajajo po domači recepturi, kar daje narava po koledarju, naj pride z domačega vrta, naj bo pečenka še naprej hrustljava in z maščobo tam, kjer mora biti, da opraviči svoje dobro ime, naj bo praženi krompir iz ponve, kakor tudi dobri stari dunajski zrezek, in naj v fritezi še naprej cvrejo le pomfri. Gostilno domačini, izletniki in turisti obiskujejo tudi zaradi žolce, domače salame, vratovine ter svežega kravjega sira.
Vsak dan imajo svežo pečenko, divjačinski srnin golaž, pozimi do zgodnje pomladi pa sveže koline. Značilne jedi za nedeljska kosila – takrat je Šekoranjeva gostilna nabita do zadnjega kotička – so domača goveja juha (tudi z mesom), nadevane telečje prsi, pečenka mladega prašička, ocvrt domač piščanec, govedina iz juhe s hrenom, štruklji, krajevna specialiteta ajdov kolač, različni zavitki – in še bi lahko našteval. Več si lahko ogledate na spletni strani www.bizeljsko.si. A dokler si ne sežete v roke s Sinetom, ki vas s hudomušnim pogledom zaplete v pogovor, kakršen je doma le v dobri gostilni, ne boste spoznali, kaj je prava stara štajerska gostilna z lastnim vinom!
