Gostilna pri Stričku: Negujejo tradicijo stare mame

Če bi novodobni in visokoleteči lastniki gostiln kdaj zašli v ljubljanske Jarše, nasproti poslovne stolpnice BTC, samo čez cesto je treba, bi v Gostilni pri Stričku že kmalu ugotovili, zakaj so se znašli v zablodi. Nobenega dušika in nobenih abstraktnih krožnikov, kaj šele marketinških akrobacij in znanstvenih prijemov ni treba, da gostinec slednjič prepriča zvesto množico jedcev, kot so jih že zdavnaj pri Stričku.

Pravzaprav mora gostinska pripoved o uspehu sloneti le na tistih zakonitostih, od katerih družina Marincelj zlepa ne odstopa. Uigran orkester, ki mu z dirigentsko paličico poveljuje oče Bojan, igra na domačnost, predanost, družinskost, recepte njegovih prednikov. Ob Stričkovih krožnikih se gost počuti varno, samozavestno, neprevzetno, njihove jedi res slavijo vsebino! Striček slovi po vrhunskih (in cenovno ugodnih) malicah in kosilih, ki jedce spravljajo pod isti enačaj: direktorje in postopače prelevi njihova hrana mahoma v enakovredne goste.

Ne spreminjajo, kar deluje

Tako jih jemlje tudi Bojan Marincelj, ki uspešno neguje tradicijo stare mame in starega očeta, Katarine in Petra, ki sta se še pred drugo svetovno vojno podala iz matične Banjaloke na Kočevskem učit gostinstva na Dunaj. Ko sta se polna pridobljenega znanja vrnila, sta imela sprva v najemu Gostilno pri Tinčku v Šmartnem ob Savi in Pri Videmšku v Dobu pri Domžalah. Leta 1940, na predvečer vojne vihre, sta v Jaršah kupila krčmo in jo spravila do gostilne. Pri Stričku še danes ne odstopajo od zajetnega špeha receptur, ki sta ga Katarina in Peter sčasoma predala Bojanovim staršem Milanu in Minki, odtlej le še potujejo skrbno iz roda v rod.

Zakladnico znanja sta prejela seveda tudi Bojan in njegova žena Mateja, zdaj nad družinsko kulinarično dediščino bdita njuna sinova Blaž in Jan. Blaž je glavni v kuhinji, Jan v strežbi. Blažu pomaga mama Mateja, Janu pa oče Bojan. Slednji sleherno jutro, ko prispe z ljubljanske tržnice, lastnoročno napiše jedilni list. Tudi od tega ne odstopa. Bolj pristno je. Ko sedete namreč za eno izmed njihovih miz, vam ne bodo vsilili jedilnega lista, marveč vam bodo preprosto obrazložili, kaj imajo, kaj se res splača! »Zakaj bi to spreminjali, če funkcionira,« se je nasmehnil Bojan ter se zazrl k jedilniku.

Urnik krojijo sami

»Začne se pri žolci, pa kaj imamo še, aha, goveji jezik,« je nadaljeval, »ajdovo kašo z jurčki, jurčke z jajci, ričet, vampe, telečje srčke, govedino, krvavico, pečenico, telečja jetrca in kračo, štruklje …« Daleč naokoli slovijo po žolci, kakršno je pripravljala že stara mama Katarina, pa tudi koline so pri njih natančno takšne, kot morajo biti. Njihovo pripravo, smo izvedeli, so sicer malce že priredili, a le zavoljo določenih živil, kakršna sta, denimo, česen in majaron, ki zlepa ne oddata več takšnega okusa, kot sta ga nekoč. »Nekatera živila preprosto nimajo več tiste izrazitosti, zato se želimo s prirejenimi recepti zgolj približati prvotnim,« nas je podučil Blaž. Krajnska klobasa je bila včasih presna, zdaj je termično obdelana, zato se vam najbrž že svita, kakšno boste dobili pri Stričku...

Sline so se nam že lepo cedile, ko so na mizo prinesli nekaj času primernega. Z enega krožnika so se smehljale koline, kajpak z zabelo, zeljem, repo in matevžem, z drugega pa raca, mlinci in rdeče zelje. Stričkovi raci bi sicer težko rekli martinova, saj, kot pravi Bojan, »jih pri nas kar celo leto šponamo«! Ob sredah šibajo jagenjčke, ob četrtkih vampe, ob petkih pa frišne sardelice.

»Mar boste usekali še po štruklju?« nas je za poslastico povprašal lastnik, po novem dvojni dedek, saj ga je Jan osrečil z dvojčicama. Gotovo mora biti ponosen tudi na dejstvo, da so pri Stričku dospeli že do tiste točke, ko si lahko urnik čisto sami krojijo: ob delavnikih imajo zato odprto do 18. ure, ob vikendih zaprto. Najbolj pa ga radosti, da so Strička vzeli za svojega tudi – lokalci. »Kadar vidim, da so v oštariji domačini, že vem, da bo dobro!«