Na grajskem dvorišču prav nič ni prepuščeno naključju, zato je Gostilna Na gradu, za katero stojijo Restavracija As in Hiša Franko oziroma Svetozar Raspopović - Pope ter Ana Roš in Valter Kramar, obvezen turistični postanek od prvega dne, ko je odprla svoja vrata v nekdanji orožarni. V njej z noži rožlja Damjan Fink in prav vsak krožnik pripoveduje svojo zgodbo. Jedilnik z razgledom na glavno mesto je pravzaprav sprehod po Sloveniji, saj na grajski planoti ponujajo domačo slovensko kuhinjo. Gostilna ni priljubljena le med turisti, ampak vanjo zahaja vse več domačinov, saj je dober glas o svežih, domačih in kakovostnih sestavinah, s katerimi se Fink spoštljivo, a na moderen način klanja tradiciji krušnih peči in ognjišč naših babic, segel še dlje kot v deveto vas. Na prvi pogled so jedi preproste, takšne, ki jih imamo radi vsak dan, vendar so pripravljene tako mojstrsko, da se domači gostje, ki jih okusijo, radi vračajo. Ker imajo jedi – okus. Ker zdaj že vedo, da je jedilni list poleti drugačen kot pomladi (prav v času našega obiska je Damjan Fink spreminjal jedilnik). Ker je piranski brancin Fonda tako svež, da prinaša tisti pravi vonj in okus po morju. Ker gredo ocvirki, ki jih za grajske posebej pripravlja družinsko podjetje Kodila, v takšno slast, da za mizo še pogovor zamre. Ker sredi Ljubljane lahko ugriznejo v čisto pravi kobariški štrukelj. Ker je skorja na domačem kruhu hrustljava, sredica pa tako mehka, da je košarica mimogrede prazna. In prav zaradi košarice za kruh si je Damjanova žena Tanja obrusila pete, preden jo je našla pri rokodelcu iz Ribnice. Če vsak krožnik ponuja svojo zgodbo o tradicionalni kuhinji slovenskih regij, jo bo imela tudi košarica za kruh, je bila prepričana Tanja. Še posebno ker vanjo denejo kruh, ki ga speče chefova mama, Tanjin oče pa na grad pošilja modro frankinjo. Grajske pojedine tako dokazujejo, da je najboljša gostilna praviloma – družinska.
Chef je na mizo suvereno začel nositi krožnike in jelenov tatar s kandirano rdečo papriko in hrenovo majonezo, ki smo ga poskusili tudi mi, so gostje res dobro sprejeli. Zato je Fink še posebno skrbno kreiral goveji tatarec. Da je dobro postalo še boljše. Ob jelenovem tatarcu je vodja strežbe Jani Račič ponudil Blažičevo suho rebulo 2012. Sendvič s šparglji, panceto in istrskimi tartufi ni le zgolj sendvič, ampak gurmanski užitek. Družbo mu je delala Lavrenčičeva burja bela 2011. Pravi hit so polnjeni bučni cvetovi s skuto in drobnjakom na kremi iz mladih bučk, ki smo jih najprej pojedli že z očmi, poplaknili pa s polsuhim renskim rizlingom zlati grič 2012. Na meniju so tudi s šparglji polnjeni ravioli, okus pa zaokrožita krema tolminca in mak. Tudi zaradi Batičevega roseja (polsuh, letnik 2013) s čistim vonjem in harmoničnim okusom v ustih postane pašta nekaj posebnega. Zvezda grajske kuhinje je nedvomno piranski brancin Fonda, saj ga gostje radi naročajo. Chef ga je tokrat postregel s pirejem mladega graha, surovo bučko in baziliko ter pričaral nepozaben okus. Tudi v hudi sončni pripeki, ko nam hrana ne diši, tako pripravljen ne obteži želodca, ampak poveča apetit, bazilika pa je tako zadišala, da sta si japonska turista, ki ju je prineslo mimo, skoraj pretegnila vrat, da bi videla, kaj je na krožniku. Račič je k brancinu v kozarec natočil malvazijo santomas (2013). Poskrbijo pa tudi za sladkosnede, saj v nekdanji orožarni nastajajo tudi sladice. Borovnice, domač mandljev sladoled in bezgovo meringo je pospremil Prusov rumeni muškat (pozna trgatev, 2011). Jedli smo torej dobro in – slovensko!
Dobro je vedeti
- Gostilna Na Gradu
- Damjan Fink, vodja gostilne
- Grajska planota 1
- 1000 Ljubljana
- Tel.: 08 205 19 30, 031 301 777
- E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
- urnik: Med tednom od 12. do 23. ure, ob nedeljah od 12. do 16. ure.
- sedeži: 100, prav toliko na terasi.
- degustacijski meni: 4 hodi 30 evrov (brez vina).
- vinska klet: 50 etiket.
- kreditne kartice: Da.
