Golobice so najbližje sorodnice mlečnic, podobnih oblik in velikosti, od katerih se ločijo predvsem po tem, da na mestu preloma ne izcejajo mlečka, temveč ostanejo suhe.
Značilno za te gobe je, da so njihovi klobučki bolj ali manj gladki in se večinoma dajo olupiti, vsaj obrobje, nekateri pa celo do polovice klobuka.
Razlika je morda zelenkasta golobica, ki ima razpokano in hrapavo površino klobuka. Stari primerki imajo pogosto udrto osredje, lističi pogosto porjavijo ali porumenijo in nekateri postanejo krhki in lomljivi.
Golobice imajo radi polži
Beti so gladki in goli, brez obročkov ali ostankov ovojnice, bolj ali manj valjastih oblik, v dnišču pogosto ožji, nekateri zašiljeni. Mladi so polni in se lahko prelomijo, pozneje pa postanejo votli oz. postane sredica mehka. Takšnih betov ne nabiramo več oz. jih odrežemo od klobuka.
Golobice so edini rod, pri katerih lahko užitnost določimo s pokušanjem. Vse pekoče vrste so neužitne ali celo strupene in neprimerne za uživanje. Tudi golobic, ki imajo izrazit vonj (npr. mandljeva golobica, ki je strupena) ali celo smrdijo (npr. smrdljiva golobica, prav tako strupena), ne nabiramo. Ker jih imajo zelo radi tudi polži, se ognemo nabiranju objedenih gob.
Nabiramo torej le lepe, mlade in zdrave primerke, ki jih lahko zanesljivo določimo. Kdor pozna golobice, se skoraj nikoli ne vrne iz gozda brez gob, saj so te vrste kar pogoste in rastejo v precejšnjih količinah.
Pri določevanju golobic nam olajšujejo določevanje barve trosov, ki so lahko bele, okraste ali rumenkaste barve.
Čeprav jih lahko določimo s pokušanjem, so nekatere nepekoče vrste z okrasnimi ali rumenkastimi lističi surove strupene, kuhane oz. termično obdelane pa postanejo užitne.
Lahko jo zamenjamo za zeleno mušnico, ki ne peče!
Nikoli jih ne nabiramo tako, da bi jim porezali le klobuke, saj lahko npr. zeleno obarvane golobice po pomoti zamenjamo z izjemno strupeno zeleno mušnico.
Vedno se prepričamo, da goba v dnišču beta nima lupine oz. ovojnice in da na betu nima zastiralca, čeprav lahko to tudi odpade.
Smrtno strupena zelena mušnica ni pekoča, in če nismo prepričani, ali smo nabrali golobico ali morda kaj drugega, je ne pokušamo.
Za smrtno zastrupitev zadošča že ena, srednje velika zelena mušnica, zato bodimo pazljivi pri nabiranju golobic, še posebno če jih ne poznamo prav dobro.
Bodimo torej pazljivi pri nabiranju. Seveda se moramo najprej naučiti, katere gobe so golobice.
Najprimerneje je, da se vpišemo v eno od gobarskih društev in se tam naučimo o vrstah, ki nas zanimajo in ki bi jih želeli spoznati.
Ne pozabimo na prvo pravilo gobarjenja: nabirajmo le tiste gobe, ki jih sami dobro poznamo!
