Gobe – praznični nakit narave

Gobe so predstavnice tiste čudne slepe veje, ki je imela na plakatu pri biologiji vedno prav svoje mesto in kraljestvo, in sicer tam nekje med ne tič ne miš, ampak gliva. Gobe so nadzemni oziroma vidni deli, ki ga razvijejo nekatere vrste gliv. Kraljestvo gliv predstavlja v splošnem raznovrstna množica organizmov (v ekosistemu je razširjenih več kot 100.000 vrst), ki so jo dolga leta uvrščali k rastlinam, danes pa so povsem samostojna skupina. Glede na anatomske in fiziološke značilnosti imajo lastnosti tako rastlin kot živali. Najpomembnejša značilnost, ki jih razlikuje od rastlinskega sveta, je, da nimajo listnega zelenila (klorofila). Ker brez klorofila ni mogoča fotosinteza, ne morejo iz vode in ogljikovega dioksida izdelovati sladkorja in škroba kot rastline in se prehranjevati samostojno. Številne glive nižje na razvojni lestvici so bolj kot jurčku ali lisički podobne neugledni plesni ali kupčku sluzaste snovi, le majhen del pa jih razvije tipično strukturo s podgobjem ter čvrstim nadzemnim delom – gobo. Pri teh se v ugodnih razmerah (vlaga in toplota) iz podgobja razvije nadzemni del, ki je namenjen razmnoževanju. Gobi namreč rečejo tudi trosovnik, saj s trosi razmnožuje svojo vrsto.

Najbolj prepoznavni primerki

Od vseh mogočih gob, ki zrastejo v gozdovih, verjetno tudi najbolj netalentirani gobarji poznamo tiste najbolj tipične in še kako užitne primerke – jurčka, lisičko in marelo. Prav tako zagotovo vsi poznamo enega najbolj značilnih in najlepših strupenih primerkov – rdečo mušnico. Tu pa se ekspertno znanje povprečnega sprehajalca po gozdu po vsej verjetnosti tudi konča. Resnici na ljubo se boste, vsaj pri mareli in lisičkah, skoraj težko zmotili in jih zamenjali s kakšnim strupenim primerkom, kar pa bi težko trdili za precejšen del gob, ki nimajo tako značilne podobe. Že pri jurčkih, ki tvorijo skupino različnih gobanov, mora človek pri gobarjenju pošteno pogledati, da ne odnese domov na primer vražjega ali volčjega gobana, pri manj značilnih gobah pa je tveganje še toliko večje. So namreč precej delikatno živilo, pri katerem moramo zelo paziti ne le na užitnost vrste, ampak tudi svežost, način priprave, količino zaužitja itd., saj se lahko zgodi, da vam bo popolnoma užitna vrsta obležala nekje v želodcu in se boste počutili slabo. Tudi izkušeni gobarji vedo povedati, da je najbolj nehvaležno delo ocena, katere gobe so užitne ali le delno užitne ter katere imajo res vrhunski okus oziroma katere so bolj povprečne. Na to vpliva mnogo dejavnikov, še posebno je menda to odvisno od vsakega posameznika in tega, kako njegov organizem gobe prenaša. Če se nekoliko poetično izrazimo – tako kot glasba različno vpliva na posameznika, sta tudi okus in prebavljivost gob pri ljudeh različna. Šele ko združimo znanje iz gobarskih knjig z lastnimi izkušnjami, lahko zanesljivo vemo, katere od sicer užitnih dobro denejo tudi našemu organizmu.



Od jurčkov do lisičk in marel v loncu

Če jurčki zelo dobro pašejo z jajci in marele ocvrte, pa iz lisičk še najbolje skuhamo kar gobovo juho – pri vsem pa se je treba zavedati, da so gobe bolj kot samostojna jed namenjene izboljševanju okusa. Ker hitro propadajo, jih moramo obdelati čim prej, saj se bodo sicer pokvarile. Na splošno velja, da je treba najhitreje porabiti mehke gobe, trde gobe, kot so npr. vse vrste mladih gobanov, golobice, lisičke ipd. pa lahko shranimo v hladilnik, vendar ne več kot za dva dni. Gob – četudi so jurčki ali lisičke – nikoli ne pogrevamo, saj lahko povzročimo izločanje strupenih snovi, ki se ob pravilni pripravi ne bi tvorile. Poznavalci pravijo, da velja za čim bolj lahko prebavljiv obrok paziti tudi pri zamrznjenih gobah, ki jih nikoli ne odtalimo do konca, temveč uporabimo za pripravo jedi še napol zamrznjene. Že delno pripravljenih gob, npr. paniranih klobukov, pa sploh ne odmrznemo, temveč ocvremo še zamrznjene.

Za dober žmoht jedi

Glavna kulinarična vrednost gob je v njihovem odličnem okusu, saj imajo vse mogoče vonje in okuse: po cimetu, sadju, orehih, moki, česnu... Nekatere imajo podoben okus in jih lahko med seboj nadomeščamo, spet druge so povsem edinstvene in jih pripravljamo same. Vendar pa moramo gobe kot že rečeno obravnavati predvsem kot začimbe, da z njimi izboljšamo okus različnim jedem in jih za ta namen lahko tudi posušimo ter take skozi celo leto dodajamo jedem za boljši žmoht. Nepisano pravilo je, naj se gobje jedi ne bi uživale več kot dvakrat na teden, razen če so v majhnih količinah, le kot priloga drugim jedem. No, če ni ravno leto obilice gob in če sami niste najbolj usposobljeni za nabiranje teh sadov narave, potem se verjetno ni bati, da bi se jih prenajedli in bi bilo vaše telo preobremenjeno.

Prav gotovo vas nič ne bo stalo, če se boste na sprehodu po gozdu tega prazničnega nakita narave le nagledali. Toliko različnih oblik, barv in imen! Še zlasti slednje zna biti sila zabavno, če le imate ob sebi izkušenega gobarja, ki vas bo poučil o nenavadnih imenih, ki so jih gobarji gobam nadeli: nažlebkana njivnica, pšenična poprhnjenka, bezgova uhljevka, mali kadilček, rogljati hrček, trdikasti ded, pikčasta polževka... No, pa naj še kdo reče, da so gobarji dolgočasni in brez domišljije!