Globalno, lokalno ali glokalno?

Jesti lokalno, globalno ali glokalno? Osnovna težnja je jasna: če smo še pred nedavnim koprneli po vsem, kar je dišalo po tujem, eksotičnem, nenavadnem in oddaljenem, prav zato, ker smo imeli na razpolago samo lokalno, se danes že zavestno obračamo nazaj k domačemu in lokalnemu, ker imamo bržkone preveč globalnega. Zdi se, da smo postali naveličani neskončne izbire proizvodov z vsega sveta, ton in ton zelenjave in sadja, ki komajda še diši po tistem, po čemer bi moralo, vedno razpoložljivih zalog vsega, česar si zaželimo. Dejstvo je, da se je v nekaj letih svet precej hitreje zavrtel in kar naenkrat smo kot potrošniki postali del gigantskega mehanizma množične potrošnje, kvantitativne menjave blaga, množične proizvodnje, selitve celih obratov v druge dežele, genskega inženiringa in uporabe vseh mogočih kemičnih substanc za pridelavo in gojenje na veliko, skratka nekemu univerzalnemu oziroma globalnemu kolesju, ki ga od vsega najbolj poganjajo zakoni ekonomije. Če bi najraje kar izstopili, po drugi strani pa se ne izselili na konec sveta, je morda še najbolje loviti nekakšno ravnotežje med obema skrajnostma...

Garteljc za hišo

Statistika pravi, da večina slovenskega življa prebiva v eno- ali dvodružinskih hišah, kar pomeni, da ima kar precejšen delež ljudi dejansko možnost vzdrževati manjši vrt. Pa ga ne. Zakaj? Ker kakopak nimamo časa, se menda ne splača, ne znamo itd. Seveda nimamo časa, ker si ga ne vzamemo, in seveda se ekonomsko gledano ne splača pa tudi znamo sprva ne. Hja, vsaka stvar pač terja nekaj truda, vendar nam že gredica ali dve, kakšna jablana ali hruška namesto okrasne ciprese lahko prinese precej veselja. Tako bomo vsaj za tisto malo pridelka točno vedeli, kako in na čem je zraslo, in dobili tudi do tistega skrivenčenega korenčka bolj hvaležen odnos – ni namreč vse v diskontni kvantiteti in očem privlačnem videzu. Vrt tudi prinaša vedno sveže, pravkar pobrane dobrote, ki ne potrebujejo nakupovalnega listka in drenjanja pri blagajni, hkrati pa okolico hiše polepšajo, napolnijo z malim živalskim življem, boljšo klimo in različnimi dišavami ob cvetenju in rasti. Da za lasten vrt ni ovira niti stanovanje v mestu, dokazujejo tisti, ki na okenskih policah in balkonih v lončkih pridelajo vse mogoče, od paprik, paradižnikov, raznih zelišč in začimb ter agrumov. Zakaj ne bi torej kakšnih neužitnih okenskih rož zamenjali za aromatični grmiček rožmarina ali sveže bazilike?

K sosedovemu kmetu...

Če že pri poljščinah cela stvar zahteva vsaj nekaj entuziastičnega truda, pa pri mesu ni tako enostavno. Večina si nas verjetno ne more privoščiti kmetije doma, v resnici pa imamo tudi raje, da tisti zrezek pride na naš krožnik brez tega, da bi slutili, kakšen je bil videti v živi obliki. No, če nič drugega, včasih pomaga, da o mesu razmislimo kot omejeni dobrini, in ne le kot še enem produktu, ki v velikanskih kupih brez prave cene stoji za prodajalčevim pultom. Kolesje ekonomije dela kakopak tudi v tem primeru po svoje in na veliko in z vrsto zvijač za večji donos. Pa nam je res treba vsega tega? Četudi nimate kontaktov ali poznanstev z manjšimi kmeti, lahko v čudežni dobi informacij te s pridom uporabite v svojo korist in ugotovite, kdo ima dobre reference, koga pohvalijo, kdo ima dobro meso, jajca in mleko itd. In ko to enkrat na lasten okus ugotovite, nikar ne odlašajte in si raje kupite par piščancev, pol krave ali pujsa takrat, ko so na razpolago. Vedeti je namreč treba, da pri butični vzreji ni vedno vse kar v trenutku pri roki, razen če si želite vmes še en nebodigatreba subjekt, ki bi poskrbel, da bo treba manj misliti in migati, ter ob tem seveda še mastno zaračunal. Skratka, tudi kmet sam bo po pravilih poskrbel za zakonski pregled, zakol in razkosanje, vam pa se še vso zimo ne bo več treba spraševati, kaj jeste vi in vaša družina.

Podobno se lahko pozanimate o kakovosti in pridelovalcih jajc, mleka, sira, skute in tako vsaj deloma vplivate na to, kaj bo na krožniku, hkrati pa delate v dobro tistih, ki se trudijo za to kakovost. In nikar ravno pri tem ne glejte na vsak cent! Saj je vendar ja logično, da butična in bolj izbrana ponudba preprosto ne more biti finančno konkurenčna mesnopredelovalni in mlečni proizvodnji gigantov. Bolje se je vprašati, kako neki je mogoče, da množična vzreja in pridelava staneta tako malo, da kljub razmeroma nizkim cenam kupov mesa in drugih živalskih proizvodov dobiček kujejo vsi v procesni verigi!

Lokalno pomeni sezonsko

Jesti sezonsko je še eno načelo, ki se ga je vredno držati in ki omogoča nabiranje trenutnih (sezonskih) plodov narave, ob čemer to lahko združimo z rekreacijo, gibanjem na svežem zraku, poznavanjem svoje okolice, preživljanjem prostega časa z otroki itd. Tako namesto v trgovski center raje zavijmo na sprehod v naravo in mimogrede naberimo jagodičje, kako užitno gobo, eno peko kostanja ali se na poti posladkajmo z orehi ali lešniki, ki neobrani ležijo okrog zapuščenih dreves in leskovega grmovja. Celo z dobrimi neškropljenimi in zapuščenimi jablanami, hruškami, ringloji ipd. na podeželju je navadno tako, da je lastnik še vesel, če kdo sploh hoče obrati plodove, kaj šele da bi vam za to kaj veliko zaračunal! Jesen je kot nalašč za tovrstne podvige, saj nam bo obilna in okusna sezonska izbira zagotovo dala novega vetra v krila in poskrbela, da se bomo še kdaj vrnili in se posladkali.