Gin: Pijača, ki ima svoj svetovni dan

Na svetu se med žganimi pijačami takoj za viskijem popije največ džina. Tako zelo priljubljen je, da ima celo svoj dan, saj je vsako leto svetovni dan džina, ko se ljubitelji in poznavalci te žlahtne pijače seznanijo z novostmi na trgu in novimi idejami za njegovo pripravo, seveda pa je to tudi priložnost, da ga spijejo še več kakor običajno. Ne le čas za čaj, Britanci imajo tudi gintime, čas za džin, kakor je naslov tudi posebne spletne strani o tej priljubljeni pijači. Ljubezen do džina je verjetno posledica njihove kolonialne zgodovine. Mešanica gina in tonika je bila namreč v britanskih kolonijah 19. stoletja priljubljena pijača, saj je tonik zaradi vsebovanega kinina varoval pred malarijo.

Pozneje se je ta pijača razširila po vsem svetu in od vseh z džinom se največ spije prav džina s tonikom, čeprav je džin seveda mogoče piti tudi drugače, na primer z italijanskim vermutom (gin and it), z zlatim sirupom (golden gin), s sifonom in mineralno vodo (gin fizz), s sokom limete (gimlet) ali grenčico angosturo (pink gin).

Kaj sploh je gin ali podomačeno džin? To je angleški brinovec z najmanj 40 odstotki alkohola, narejen z dvakratno destilacijo brinovih jagod. Ima dolgo tradicijo, saj ga izdelujejo že od 17. stoletja. Dodajajo mu tudi izvlečke različnih zelišč in začimb. Angleži ločijo londonski in plymouthski gin. Londonski je lahek in suh klasični džin, plymouthski pa ostrejši in drugačnega okusa.

Drugim manjka (samo) svetovna slava

Tudi Slovenci znamo pridelovati brinovec, le slaven in svetovno znan ni kot angleški, čeprav ima slovenski kraški brinjevec, ki je dvakrat destiliran v bakrenih kotlih, zaščiteno geografsko poreklo. Podobno usodo brez svetovne slave kakor slovenski destilat imajo tudi nizozemski genever, francoski genièvre, nemški steinhäger, avstrijski wacholderschnaps ali srbska klekovača, saj nobena od teh sicer doma priljubljenih pijač ni dosegla svetovnega uspeha angleškega džina.

Bistvena razlika med angleškim in našim ali katerim drugim brinovcem je v glavnem ta, da je džin milejšega okusa in ima kompleksnejšo aromo. Ponekod poceni brinovec ali brinjevec, kakor mu sinonimno tudi pravijo, preprosto naredijo tako, da v domače žganje namočijo brinove jagode, ki rastejo na divje rastočem sredozemskem igličastem grmu z imenom navadni brin (Juniperus communis), tudi pri nas na Primorskem in na Krasu. Tako namakanje seveda z dvojnim britanskim ali katerim drugim destilatom nima kaj dosti skupnega.

Med najbolj znanimi znamkami džina so Gordon's, Beefeater in Bombay Saphire. James Burrough je leta 1820 v Londonu ustanovil slavno znamko suhega džina, ki ima značilni okus zaradi dodanih izvlečkov različnih rastlin, zlasti perunike in angelike, ter koriandrovih semen, mandljev, grenke pomaranče in limonove lupinice. Eden od novejših džinov te znamke je beefeater 24, ki je lažji od klasičnega, z manj okusa po brinovih jagodah in nekoliko drugačen od klasičnega stare šole, z okusom po zelenem čaju in grenivki.

Seveda za džin s tonikom poleg dobrega džina potrebujemo tudi dober tonik, ki je osvežilna brezalkoholna pijača z dodatkom kinina ali podobnega grenkega izvlečka in ogljikovega dioksida. Niti naključno ni dober kar vsak. Eden od boljših tonikov, ki so na voljo tudi pri nas, je znamke Fever-tree.