Vsake toliko se v kulinariki pojavi kaj novega: najnovejši trend postavlja tokijska restavracija, specializirana za francosko kulinariko. Do zdaj so sloveli po kakovostni morski hrani, zdaj pa ljudje čakajo v vrsti, da bi okusili kompost.
Če ste mislili, da sta japonska hrana le juha miso in suši, ste živeli v zmoti. Ne Quittez Pas (Ne odhajajte), trendovska tokijska restavracija v okrožju Gotanda, ki je specializirana za francosko kulinariko, je do zdaj slovela po izjemno kakovostni morski hrani in pridelkih iz Misakija v regiji Kanagava, zdaj pa so se odločili postaviti nove smernice, vrtijo se okoli sestavine, ki bi jo le redko kateri gurman označil za luksuzno in je doslej, razen pomotoma, v vrhunski kulinariki ni bilo: kuhajo in strežejo jedi, narejene z zemljo. Če se prst še drži rastline, je to verjetno znak svežine, da pa bi zares jedli zemljo – to za večino ni prijetno.
Na jedilnem listu je marsikaj, od juhe in solate do sladice – seveda z zemljo. Juho strežejo v kozarčku, na vrhu plava rezina tartufa: natakarji svetujejo grižljaj gomoljike in potem požirek juhe: izkušnja je božanska, pravijo tisti, ki so juho poskusili in še, da niti najmanj ni okusiti ekološkega komposta, da pa v ustih ostane okus po krompirju. Strežejo tudi solato iz jajčevcev, pečenih na žaru, paradižnika in repe s prelivom iz komposta in finim posipom iz mlete pokovke. Na jedilnem listu je tudi jed, imenovana minerali morja in minerali kopnega: školjke, plast usedline, zemljina rižota s pečenim brancinom, za sladico pa postrežejo zemljin sladoled in očiščevalni metin čaj. Z zemljo, seveda.
Tisti, ki so meni poskusili, so navdušeni: »Z nežnimi jedmi, sladkimi poobedki in krepčilnim čajem – vse z jedilnega lista je prav tako, kar pričakuješ od nadarjenega chefa restavracije Ne Quittez Pas. Zakaj jedi niso imele okusa po prsti – to je verjetno povezano s samo prstjo.« Kuhar Tošio Tanabe, nekdanji profesionalni boksar, prav dobro ve, kaj počne, ne nazadnje je zmagal na kuharskem tekmovanju, ko je postregel prav posebno omako, seveda s primešano zemljo.
Čeprav je vse to slišati nenavadno in morda tudi nezdravo, dobro znana restavracija, ki streže ta hip najbolj vročo ponudbo, prisega, da prst sestavljajo tudi neškodljiva mleta kava in palmova vlakna ter druge snovi, ki običajno romajo v smeti. Gre za posebno črno prst iz Kanume v prefekturi Točhigi. Dobavlja jo podjetje Protoleaf, prst je bila najprej odveč, potem pa so ekološki kompost začeli prodajati. Zemlja je seveda varna za uživanje, preden jo uporabijo, opravijo nekaj testov, za varnost in čistočo, okusa po prsti v jedeh ni čutiti, prav tako ni zaznati vonja po zemlji.
Če se boste potepali po Tokiu in bi radi poskusili jedi s primešano prstjo, le pojdite v Ne Quittez Pas, a prej pokličite: povpraševanje je namreč ogromno, zato je treba mizo rezervirati vsaj teden dni vnaprej. Poleg tega boste za poseben užitek odšteli 80 evrov.
Geofagija varuje želodec
Uživanje prsti ni nekaj novega, prve dokaze o obstoju tega stanja, ki mu pravimo tudi geofagija, je že pred več kot 2000 leti zabeležil sam Hipokrat. Stanje obstaja povsod po svetu, od Malavija in Indije do ZDA, tudi pri nas – navadno najpogosteje vidimo otroke, kako si v usta tlačijo prst. V Mezopotamiji in starodavnem Egiptu so z zemljo in glino zdravili: ovijali so rane, jedli pa za zdravo črevesje. Ameriški prvotni prebivalci so zemljo uporabljali kot začimbo, geofagija je bila pogosta v Evropi do 19. stoletja, v nekaterih družbah, kot je denimo pleme Tiv v Nigeriji, pa skrbno oprezajo po tovrstnih nagnjenjih, saj uživanje prsti nakazuje nosečnost; tudi Krišna naj bi jedel prst, je zapisano v hindujskih spisih. V Afriki so ljudje včasih primorani jesti zemljo zaradi lakote, drugi jo jedo, da bi se zaščitili pred mikrobi in paraziti.
Včasih je uživanje prsti odgovor na pomanjkanje vitaminov, prst namreč vsebuje železo in druge sestavine, ki bi utegnile manjkati v prehrani tistega, ki je zemljo. V zadnjem času nekateri jedo tudi glino, na spletu lahko preberemo, da naj bi to vodilo v uravnoteženo prebavo, povečano pozornost in sprostitev napetosti.
Medtem ko nam zdrav razum govori, da prst ni nujna sestavina vsakodnevne prehrane, je ameriška študija pokazala, da naj bi geofagija varovala želodec pred paraziti in rastlinskimi strupi. Nekateri ljudje lahko tudi občutijo potrebo po umazaniji, saj jim v hrani česa primanjkuje, denimo železo, cink, kalij. Vodja raziskave dr. Sera Young z univerze Cornell je povedala: »Upamo, da bo to dovolj velik stimulans za nadaljnja raziskovanja. Še bolj pomembno pa je, da ljudje spoznajo, da geofagija ni bizarna ali ogabna. Vemo, da je prisotna povsod po svetu, navadno ob pojavu ekoloških okoliščin, ki zahtevajo drugačno vedenje.«
