FOTO: Vsak član družine dobi svoj kos

Ko gre za pestrost kulinarične ponudbe v Sloveniji, zna biti naša država, tudi brez zamejskega deleža, veliko bolj prostrana, kot kažejo njene v kvadratnih kilometrih izražene razsežnosti. In odkrivanje njenih posebnosti veliko bolj vznemirljivo in presenetljivo, kot si po navadi mislimo!

Potoško filanje – domačini besedo izgovarjajo kot f'lêjne – je že eno takih presenečenj, zaradi katerega se je v dneh okrog velike noči vredno podati na pot. V Loški Potok le dobrih deset kilometrov stran od bolj prometnih cest proti jugovzhodu. Da spoznamo to imenitno praznično jed, ki je že od nekdaj doma v tamkajšnjih vaseh, še na dolenjski strani, a že na meji z Notranjsko in malo naprej Hrvaško. Pri skoraj vsaki hiši s kakšno razliko v razmerju sestavin in okusu. Po kulinaričnih presežkih – tudi bolj preprostih in vsakdanjih, kot je potoško filanje – v tej mladi občini bržkone najbolj slovi vas Retje. O tem se prepričam pri Carjevih, ki imajo hišo na zahodnem koncu vasi, le nekaj korakov od roba, ki ga doseže voda, kadar se kraško polje Retijska uvala spremeni v jezero.

Gostiteljica, gospa Anica Car sama že več let ni delala te imenitne, a za pripravo zahtevne jedi. Zanjo – zlasti za gnetenje nadeva – je sploh potrebna čvrsta roka, še raje dve. Z eno samo štruco je komaj kaj manj dela kot z dvema ali tremi, kadar se jih pripravlja za večjo družino. Zato je na pomoč poklicala sestro Stanko Kordiš, ki ima od tašče dobljen recept tako rekoč v mezincu. Za vsak primer so se za mizo zbrale še sosede, sijajna kuharica Marjeta Anzeljc ter sestri Mimi Ruparčič in Ivana Mohar, kljub dobrim osemdesetim še vedno dobri poznavalki in interpretatorki starih, bolj ko ne pozabljenih slovenskih pesmi.

Medtem ko sestri v majhni mentrgi, ki se uporablja tudi pri pripravi kolin, gneteta ajdove žgance in zmleto meso ter jajca v gosto filo, nadev, se opazovalci sladkamo s kühl'ni, potoško različico krhkih flancatov. Zanje je značilno, da nimajo oblike posameznih prepletenih širokih rezancev, ampak ostanejo povezani, ko gospodinja, preden jih ocvre v okrogli ponvi, ki jim da s svojim obodom značilno obliko, v razvaljane hlebčke naredi nekaj zarez in jih razpre. Ker je v testu poleg jajc, sladkorja, masla in smetane še nekaj vina in ruma, so kühl'ne dajali porodnicam, da so se okrepile.

Da bi čas, ki ga zahtevajo vzhajanje testa, priprava nadeva in nazadnje peka štruc, še hitreje minil, gospa Anica postreže ajdov čaj. Pripravlja ga iz posušenih zgornjih tretjin rastlin s cvetovi in nežnejšimi lističi. Pravi, da prav tako dobro dene kot bolj razširjena lipov ali kamilični poparek.

Čakanje je tudi priložnost za pogovor o spremembah značilnih krajevnih šeg in navad, ki jih prinaša čas. Tradicionalne jedi, tako kot povsod, nadomeščajo novi, globalni recepti in okusi. Tudi potoško filanje ni več zgolj praznična velikonočna poslastica, kot je bila iz roda v rod. V novejšem času, opozori gospa Stanka, jo pripravljajo tudi ob obiskih izseljenih rojakov, »da jim s svojim okusom obudi spomin na domači kraj«.

Gospa Anzeljc se spomni, da so včasih v maso za nadev dajali tudi jagenjčkovo kri. »Ker zdaj jagenjčkov skoraj ni več, se je na to pozabilo. Loško filanje pa vseeno ostaja, kar je bilo. Praznična jed naše doline.«

»Še vedno,« doda gostiteljica gospa Anica, »se ga pripravi na veliki petek in največ poje za žegen, namesto kruha. Zraven šunke s hrenom. Pri velikonočnem zajtrku se ga razdeli, da vsak član družine dobi svoj kos. Tako kot je navada pri poprtniku, ki mu pri nas rečemo župnek in ga pečemo za vse tri svete večere. Za božič, silvestrovo in Svete tri kralje.«