Gostilna Pod vrbo je tista ljubljanska gostilna, kjer vam ob Poti Jožeta Plečnika v prijetno hladni senci dreves postrežejo domače jedi iz širokega izbora slovenskih pokrajin, narejenih iz svežih sestavin s poudarkom na sezonskih jedeh. Poskusite lahko še topel domač kruh, domačo potico, zavitke in štruklje. Gostilna, ki letos praznuje častitljivih 110 let, se ponaša tudi z zeliščnim vrtom, katerega začimbe in dišavnice so vsakodnevno v omakah, njokih in pestu.
Zgodbo gostilne je začel pisati Matevž Soklič, rojen v Bohinjski Beli leta 1876. Pozneje mu je kot trgovcu v Ljubljani moralo iti precej dobro, saj je leta 1902 kupoval parcelo v Trnovem in zanjo odštel 2600 kron, kar ni bil ravno mačji kašelj, in na njej začel graditi hišo. Današnji vrt gostilne je bil najverjetneje kakšna njiva ali pašnik. Nasproti je stala mogočna Konjušnica, v kateri so prebivali avstro-ogrski dragonci in drugi vojaki.
Desetletje po velikonočnem ljubljanskem potresu leta 1895 je bilo gradbeni dejavnosti zelo naklonjeno. Vse je potekalo hitro in učinkovito, vključno s pridobitvijo vseh zahtevanih dokumentov in soglasji najrazličnejših uradov. Leta 1903 je Matevž Soklič zaprosil za »stanbeno« oziroma uporabno dovoljenje »za to novo dogotovljeno enonadstropno hišo«. Dve leti pozneje, 9. septembra 1905, je dobil pravico za opravljanje gostilničarske in krčmarske obrti, s pravico točenja ruma, slivovke, brinjevca in oslajenih žganih opojnih pijač, dobil pa je tudi dovoljenje za prodajo jedi, kuhane kave in sodavice.
Ta datum velja tudi kot začetek obratovanja gostilne. Med drugo svetovno vojno je bila v njenih prostorih osnovna šola, po njej pa je Sokličeva gostilna doživela najbolj dramatične in boleče spremembe. Bila je namreč nacionalizirana in črtana iz registra obrtnikov. A je njeno slavo obudil film To so gadi, ki ga je leta 1977 posnel režiser Jože Bevc. Film se dogaja v glavnem v Konjušnici, nekaj posnetkov pa prikazuje tudi gostilno. Kar 38 let pozneje je senčni vrt znova prava oaza oddiha v vročih poletnih mesecih.
In kako je treba prebirati Spominsko knjigo Gostilne Pod vrbo avtorice Brede Cajhen? Zanjo si je treba vzeti čas, kot za dobrega prijatelja. Kupica rujnega vina, tišina v posebni sobici na koncu salona je pravšnji prostor za to.
