FOTO: Palačinke čapalinke

V tistih časih so bile palačinke kakopak ena redkih sladkih reči, ki smo jih otroci lahko jedli kot glavni obrok in niso veljale za tipično sladkarijo. Takrat sploh niso imele prave konkurence med sebi podobnimi jedmi, danes pa jih seveda ogroža še kup proizvodov in živil, ki so na dolgih trgovskih policah dostopni vsakomur. No, malo nostalgije pač nikoli ne škodi. Palačinke ne vzbujajo lepih spominov le pri nas, saj so v številnih različicah prisotne po vsem svetu in povsod jih menda sila radi jedo. Kdo bi si mislil, kajne, da lahko tekoče testo iz jajc, moke in mleka prinese toliko radosti?!

Palačinke suhinke

Francoska različica palačink (crepe) je po obliki in strukturi mogoče še najbliže tistemu, s čimer so nas razvajale naše babice. Narejene so iz ključnih treh sestavin (jajce, mleko, moka), po obliki so zelo tanke, za krožnik velike in z malce načipkano obrobo. Za to, da nam uspejo prefinjeno tanke in enakomerno zapečene francoske palačinke, je potrebno kar nekaj vaje, tako pri pripravi testa kot pri izvajanju tehničnih manevrov peke. Francozi jih tradicionalno jedo s sladkimi nadevi ali prelivi, med katerimi ima posebno mesto pomarančni. V predelih Normandije in Bretanje so francoske palačinke še bolj zdrave in celo brez glutena, saj jih tam po tradiciji pripravljajo iz ajdove moke.

Tudi Brazilcem se je osnovna različica z belo moko zdela vredna prenosa v kulinarično kuhinjo, le da jih tam raje kot s sladkimi nadevi napolnijo z morskimi sadeži. Suhinke so značilne tudi za Anglijo. Od francoskih se razlikujejo le toliko, da so mogoče malo manjše, testo zanje pa je kanček redkejše, zaradi česar nastanejo mehurčki, okoli katerih se testo bolj zapeče. Palačinke s simpatičnimi temnimi pikicami na eni strani Angleži radi jedo ob popoldanski čajanki.

Nemška in avstrijska različica

Nemške palačinke so za angleško-francoski standard malce predebele, sicer pa so ravno tako narejene iz osnovnih znanih sestavin. Nemci imajo glede nadeva svoj okus, ki temelji na prelivu limone s sladkorjem v prahu, ali pa jih napolnijo z jabolčno čežano. Predvsem tistega s sladkorjem in z limono smo z veseljem prevzeli tudi pri nas in je bil svoje čase železni repertoar na mizi, polni palačink, kjer smo otroci nanje izmenično potresali sladkor in ožemali limono ter jih zvijali v rolice, dokler jih ni zmanjkalo. V Nemčiji do palačink gojijo res veliko ljubezen, saj so se domislili celo tega, da jih ohlajene in narezane ponudijo z govejo juho. Frittatensuppe je med najbolj priljubljenimi različicami goveje juhe z zakuho. Seveda, posvojili smo jo tudi mi, čeravno v zadnjih časih morda res ni več tako pogosto na jedilniku.

Sosedi Avstrijci so bili pri vsem tem bolj pragmatični. Da ne bi kar tja v en dan zapravljali časa s stanjem za štedilnikom in vestnim obračanjem palačink, so si sami izmislili šmorn – carski praženec. Tega jedo, podobno kot Nemci palačinke, najraje z limono in s sladkorjem pa tudi z rozinami in naribanimi jabolki.

Amerikanke in tortilje

V nasprotju z večinoma tankimi evropskimi različicami palačink pa so čez lužo doma majhne in debele kanadske oziroma ameriške palačinke, amerikanke. Narejene so iz nekoliko drugačnega testa, ki vsebuje poleg jajc, mleka in moke še pecilni prašek, sladkor, začimbe (cimet, vanilja, muškatni orešček) in poljubne dodatke, kot so borovnice, banane, koščki čokolade ali pa sir, slanina, šunka itd. Po premeru so precej manjše od evropskih, testo pa mora biti zato tudi precej bolj gosto in viskozno, da se ustrezno napihne v majhno debelinko. Najraje jih imajo za zajtrk z maslom in prelite z javorjevim sirupom, kar je nedvomno prava energijska bomba in svojevrsten simbol njihove prehranjevalne kulture.

Malo niže po zemljevidu – v Mehiki – palačinke delajo bolj na evropski način po obliki, vendar s to razliko, da uporabljajo koruzno moko in slane ali pikantne nadeve. Pravijo jim tortilje, gre pa pravzaprav za pripravo mehke, palačinkaste vrste mehurjasto opečenega testa, ki ima v Mehiki vlogo kruha. Je eden bolj priljubljenih delov zajtrka in nepogrešljiva praznična jed na uličnih stojnicah, kjer jih napolnijo z zgoščenim kozjim mlekom ali s slastnimi mehiškimi omakicami.

Verjetno bi opis palačink po svetu lahko nadaljevali še na naslednjih dveh straneh. Kaj to, skoraj bi lahko napisali kar celo knjigo o tem, kakšne pečejo v različnih deželah, s čim jih polnijo in prelivajo ter kdaj v dnevu jih najraje jedo. No, za večino od nas kljub kulinarični globalizaciji najbolj prave ostajajo tiste palačinke, ki so jih pekle babice, mame ali celo očetje. S temi, ki so kakopak prežete s spomini, ne more tekmovati prav nobena druga palačinka!