Fige, sladka radost poznopoletnih dni

Ena od radosti poznopoletnega dopusta na morju je zagotovo obilje svežega sadja, med drugim sočnih svežih fig, ki v Istri ali Dalmaciji rastejo in bogato obrodijo brez večje nege, domačini pa jih včasih še oberejo ne! Uh, kaj bi kak celinec dal za polno figovo drevo na vrtu!

Na robu figovega raja

Seveda boste gojeno figovo drevo oziroma grm našli tudi kje na Gorenjskem ali celo Koroškem, vendar pa množično uspevajo bolj proti morju, predvsem pa južneje od nas in na otokih v Sredozemlju ter v subtropskem pasu. Pojavljajo se v glavnem tam, kjer raste oljka, in če je Slovensko primorje zgornji oziroma severni rob pridelovalnega območja za oljko, to velja tudi za figo. Figi severna robna območja nekoliko celo koristijo, saj to prinaša močno zmanjšano tveganje za razvoj subtropskih vrst škodljivcev, ki fige najraje napadajo in jih potemtakem niti ni treba zatirati. Tudi zato se menda pri nas v zadnjih letih vse več pridelovalcev odloča za ekološko pridelavo teh sadežev, ki seveda dosegajo višje cene na trgu. In prav tako ni presenečenje, da se figova drevesa na Krku ali v Istri prav dobro znajdejo brez pomoči človeške roke oziroma obilno obrodijo brez večjih poljedelskih naporov, medtem ko se morajo južneje otepati vrste škodljivcev.

Grki nori na fige

Kot eden najstarejših gojenih sladkih sadežev naj bi izvirale iz Perzije in Sirije, od koder naj bi jih Feničani in nato Grki ter Rimljani prenesli in vzgajali v Sredozemlju. Po nekaterih podatkih so menda na podlagi zoglenelih plodov ugotovili, da so jih na Bližnjem vzhodu gojili še pred domestifikacijo žit in stročnic. Če slednje res ne stoji na najbolj trdnih temeljih, pa menda resnično drži, da so stari Grki fige naravnost oboževali in najboljše sadeže celo z zakonom prepovedali izvažati v druge dežele. Kljub t. i. figovemu embargu se je sadež kmalu razširil povsod tam, kjer so ugodne naravne in geografske razmere – torej toplo in sončno podnebje z milimi zimami. Dandanes kot največje pridelovalke in izvoznice slovijo Kalifornija, Egipt, Turčija, Grčija, Portugalska, Španija in Francija.

Več kot eno figo vredne fige!

Zanimiv in edinstven plod je omesenel notranji in zunanji del popolnoma razvitega cveta, ki raste na srednje velikem grmu ali drevesu. Fige so nadvse sladke in imajo svojevrsten okus in teksturo ter se uporabljajo v raznih sladkih in slanih kulinaričnih specialitetah. Poznamo sorte, ki rodijo enkrat na leto (enorodne – začnejo zoreti v drugi polovici avgusta pa tja do oktobra), ter take, ki v enem letu obrodijo dvakrat (dvorodne). V splošnem veljajo enorodne vrste za bolj sladke, bolj aromatične in bolj primerne za sušenje, hkrati pa so tudi bolj odporne proti pokanju. In kaj je tisto, kar prepriča? Menda sladkor in aroma! Fige so eden najbolj sladkih sadežev, ki rastejo pri nas, vendar hkrati vsebujejo nadvse veliko vlaknin (tako topnih kot netopnih v vodi), ki celo znižujejo povečan sladkor v krvi, dokazano pa vplivajo tudi na zniževanje holesterola v krvi. Vlaknine so dežurni krivec za odvajalni učinek fig oziroma njihove zasluge za dobro in hitro prebavo. Zanimivo, strokovnjaki za prehrano ravno ta super sladki sadež (plodovi nekaterih vrst vsebujejo v zreli fazi tudi do 10 odstotkov glukoze in do 11 odstotkov fruktoze) pogosto predpišejo v raznih shujševalnih dietah, saj vlaknine poskrbijo za pospešeno delovanje prebavnega trakta in metabolizma. Poleg vsega so kakopak polne vitaminov in mineralov (posebno s kalcijem) ter vsebujejo štirinajst telesu koristnih aminokislin in tako ob dietah skrbijo za dobro počutje in ohranjanje ravnovesja v organizmu.

Hitro pokvarljive

Njihova najbolj neugodna lastnost je, da so hitro pokvarljive in zelo slabo prenašajo transport. To pomeni, da nikakor ni priporočljivo (ne s finančnega in ne s kakovostnega vidika), da fige pridejo do vas, ampak je veliko bolje, da sami pridete do njih. To z drugimi besedami pomeni, da se jih najbolje najeste kar z drevesa, tiste zadnje pa kupite na poti z morja. Najslajše in najboljše so že tako zrele, da rahlo popokajo in celo malo ovenejo, takih pa ne morete shraniti za več kot dan, kaj šele da bi jih skladiščili ali transportirali na severnejše trge. Tako prodajalci fige zaradi občutljivosti oberejo, še preden te do konca dozorijo in jih brez dvoma prikrajšajo za zadnje dneve sonca, ki je tako pomembno za razvoj pravega okusa in arome. Za nameček je značilna še visoka biološka variabilnost, kar po domače pomeni, da znajo posamezni plodovi močno odstopati od povprečne kakovosti fig nekega drevesa oziroma da jih je treba prebirati in sortirati, saj se hitro zgodi, da je vmes kisla, zavreta ali gnila figa.