Feta je zaščiteno ime za najbolj znan sir iz ovčjega oziroma kozjega mleka, ki ima v grški kuhinji pomembno vlogo in tradicijo. Tovrstno mleko daje sirom močnejšo in pikantnejšo aromo v primerjavi s tistimi iz kravjega mleka. Pristna feta je narejena iz mešanice kozjega in ovčjega mleka ali samo iz ovčjega, torej takega, ki ga daje tako značilna drobnica, ki se pase na osušenih gričih v celinskem in otočnem Sredozemlju in katere tipična mediteranska prehrana daje mleku poseben okus in pečat. Zato imajo Grki verjetno vsaj malo prav, ko pravijo, da je njihov izdelek edinstven. No, če že ne edinstven, je zagotovo treba priznati, da res ni vsak beli sir v slanici feta. Je pa tudi res, da znajo sirarji na kakšnem Cipru, v Bolgariji, Romuniji ali Makedoniji pridelati dobre sire v slanici, ki so si v osnovi sorodni, saj njihove recepture segajo še v obdobje skupnega Bizantinskega cesarstva.
V boj za ime
Seveda si Grčija v primeru fete za svojo specialiteto brezkompromisno pripisuje vlogo izumitelja, naj poznavalca in edinega, ki je geografsko na pravem mestu. No, malo je verjetno že res, da se ovčkam pozna, da so pojedle več sredozemskih zeli kot tiste s severa. Grki so se dolga leta prerekali s severnjaki (predvsem Danci in Nemci) glede imena in zaščite porekla tega njihovega najbolj znanega sira. Zanimivo je sredozemska država bíla še najbolj odmeven boj za originalnost z nič kaj mediteransko Dansko, ki je podobno različico sira izdelovala iz kravjega mleka in jo prodajala pod tem imenom. Spori so se končali na sodišču. Sodišče na evropski ravni v Luksemburgu je leta 2005 dokončno razsodilo, da je feta res sir z zaščitenim geografskim poreklom, in ne generično ime za vrsto, ki se izdeluje po določenem proizvodnem postopku. S tem so grški proizvajalci fete dobili pravico, da edini v Evropski uniji tržijo sir v slanici pod tem imenom, medtem ko ga proizvajalci iz drugih članic Unije ne smejo več uporabljati. Prava grška feta je opremljena z nalepko, na kateri so zapisani z grškim zakonom določeni podatki in z natisnjeno državno zastavo. Uporaba teh podatkov in zastave je dovoljena izključno za sir, ki je narejen iz ovčjega in kozjega mleka ter izhaja z geografskega območja, kjer se živali prosto pasejo. Drugi podobni siri v slanici so od razsodbe naprej seveda še vedno v prodaji, vendar pod različnimi imeni (na primer balkanski, beli, pastirski ali sir po grško) in so večinoma narejeni iz kravjega mleka ali mešanice z ovčjim.
Nadvse uporaben sir
V kulinariki ima feta veliko uporabno vrednost, in sicer pri pripravi znamenite grške solate, grške sirove pite, špinačne pite, raznih gratinov itd. Ker je sir mehek, je lahko podlaga najrazličnejšim namazom ali pomakam, s katerimi lahko obogatimo rezine kruha, grisine, koščke zelenjave in podobno. Če feto narežemo na ploščice, jo lahko uspešno zapečemo na ponvi ali na žaru.
Mogoče jo je marinirati, da dobi želene priokuse. Najbolj značilna marinirana varianta je tista z oljčnim oljem, začinjenim z mediteranskimi zelišči, na primer z rožmarinom, timijanom ali žajbljem, ter drugimi aromatičnimi sestavinami (čebula, česen, čili). In kaj potem storiti z mariniranim sirom? Hja, lahko ga jemo kar tako, h kruhu ali grisinom, lahko ga v kockah potresemo po pici, testeninah ali solati, lahko pa ga tudi popečemo na žaru, pri tem, da ga je v zadnjem primeru pred peko najbolje zaviti v aluminijasto folijo, da se olje ne žge. Še bolj elegantno se prežganemu olju izognemo, če rezine marinirane fete položimo v zarezano lepinjo, tako da se aromatični sir raztopi v hrustljavo pečenem kruhu. Tudi ljubitelji cvrtja lahko pridete pri feti na svoj račun. Debele rezine spanirajte in ocvrite v olju ali raztopljenem maslu. Tako bo feta znotraj lepo kremasta, zunaj pa obdana s hrustljavo skorjico. V drobtine lahko zamešate še drobljena semena, oreške ali druge dodatke po svojem okusu, ki bodo pričarali prav poseben okus. Takšne ocvrte rezine so samostojen obrok, ki mu manjka zgolj še malo svežine, recimo velika skleda sveže hrustljave solate. In maščobni davek? Hranilna vrednost je manjša kot pri drugih, bolj sušenih sirih. Na 100 gramov vsebuje okoli 260 kilokalorij, kar je približno 40 odstotkov manj, kot jih vsebuje enaka količina edamca. Feto sestavlja okoli 21 odstotkov maščob, okoli štiri odstotke ogljikovih hidratov in blizu 14 odstotkov beljakovin, preostali delež zaseda voda in seveda nekaj drobiža mikrohranil (sol, minerali, vitamini).