Ni še dolgo tega, ko predpone eko-, bio-, organic- in podobne še niso bile tako obvezni del našega vsakdanjega besednjaka in folklore, kot se to zdi danes, ko vse skupaj že dolgo ni le stvar živil in prehrane, ampak se pojavlja tudi pri čistilih, kozmetiki, tkaninah ... Zato je zmeda še toliko večja in še toliko manj navdušujoče je dejstvo, da pravzaprav dane predpone pri različnih branžah ne pomenijo enakega standarda, kaj šele enotnega razumevanja potrošnikov. Vendarle za zdaj ostanimo pri hrani in živilih. Zmede je tudi tu dovolj.
Ekoozimnica
Jesen je čas, ko svoje shrambe in kleti napolnimo z ozimnico oziroma vsaj kakšen krompir, čebulo ali jabolka kupimo na zalogo. Za urejanje teh reči je zdaj že skrajni čas. Saj veste, četudi ima človek manjši vrt za hišo, pri katerem točno ve, kaj dela in kako kakšno zel pridela, pa le redko zraste tam dovolj živeža za kaj več kot za sproti. In ko kupujemo ozimnico, je menda že smotrno premisliti, kako zdrav krompir ali jabolka bomo jedli skozi zimo in koliko več smo za to izmuzljivo kakovost pripravljeni plačati. Nazaj k naravi nikakor ni poceni – v najboljšem primeru boste pridelovalcu ali proizvajalcu doplačali za izpad pridelka in stroške, ki jih ima zaradi bolj naravnih postopkov pridelave, še verjetneje pa boste plačali kak evro več na račun znamke in certifikata, če sta količkaj uveljavljena. Ja, tako je to, da se kakovost danes meri s certifikati in – pomislite – še dobro, da se. Ker nismo vsi tako zverzirani, da bi ločili biojabček od navadnega, kaj šele prepoznali razliko med recimo biooljem in navadnim.
Certifikati
Tu torej vstopijo v igro najrazličnejši certifikati (oziroma organizacije, ki te podeljujejo) z večjo ali manjšo prepoznavnostjo ter ugledom. Biološko (bio), ekološko (eko) ali organsko (organic) so zaščitena poimenovanja za ekološko pridelane proizvode. Gre za certifikat oziroma uradni dokument, ki ga izda neodvisna pooblaščena kontrolna organizacija (pri nas izvaja ta nadzor ena izmed dveh kontrolnih organizacij, ki delujeta znotraj Kmetijskega zavoda Maribor) in s katerim se potrjuje skladnost pridelave, predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov in živil z veljavnimi mednarodnimi in slovenskimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Kmetijski pridelek je na primer dovoljeno označevati z označbo ekološki in uporabiti določen znak, če je zanj izdan certifikat. In ta certifikat jamči, da je določen proizvajalec pri določenem proizvodu uporabljal le ekološke in naravne načine pridelave, proizvodnje, predelave – torej brez umetnih gnojil, škropiv, pesticidov, razkužil, spodbujevalcev rasti itd. Metoda temelji na spodbujanju naravnih ciklov, vsestranskega iskanja ravnovesja med različnimi dejavniki na kmetiji in na čim bolj popolnem sklepanju krogotoka snovi in energije v okolju kmetije. To velja tako za rastlinsko pridelavo kot tudi za rejo živali. Skrb za vitalnost narave in za pestrost (v smislu biotske raznovrstnosti, ustreznega vrstenja posevkov v času in prostoru) mora biti torej v ekološkem kmetijstvu del sistema, saj je osnova za uspešnost metode. Kako stroga so določila, in še pomembneje, kako vestno se izvaja nadzor, je torej odvisno od posameznega certifikata. Povedano še preprosteje: za vsakim eko, bio ali organsko mora stati nekdo, ki za kakovost jamči, in tako je za začetek morda najpametneje preštudirati, katerim certifikatom se v resnici lahko zaupa in kateri so bolj dvomljive sorte.
Praktičen vidik
Da ne bomo preveč teoretizirali, poglejmo stvar z nekoliko bolj praktičnega vidika. Če je na primer na zavojčku prosene kaše oznaka eko ali bio, mora biti certifikat na vpogled pri prodajalcu te prosene kaše, na njem pa morajo biti jasno napisani ime ali naziv pridelovalca, kontrolna številka kmetije, naziv kontrolne organizacije in datum izvedenega pregleda. Seveda na tržnici vsak korenček ne nosi nalepke s certifikatom, zato pa mora taisti kmet, ki ta korenček prodaja kot eko, imeti dokazljiv izvor svojih proizvodov.
Zakonodaja pri nas poleg omenjenih prepoznava še integrirano pridelavo (IP). Za tem veleumnim imenom se skriva neke vrste vmesna stopnja med konvencionalno in ekopridelavo oziroma če malo karikiramo: vsak jabček ni škropljen ravno dvaindvajsetkrat, ampak samo desetkrat.
Bodite prebrisani
Ne glede na to, ali imamo opravka z ekoizdelki, integrirano pridelavo ali s povsem konvencionalno, si je dobro za nakup vzeti nekaj časa. Če nekdo v verigi od pridelovalca dalje pa do prodajalca goljufa, navija ceno, na skrivaj uvaža iz Kitajske ali po drugi poti lovi krivine za lastni zaslužek, potem si lahko predstavljamo, da bo pravici prej ko slej zadoščeno, če le obstaja pravna država. No, resnici na ljubo, se naši dragi državi često tudi kaj izmuzne, tako da se vsaj malo zanesite tudi na svojo previdnost. To še ne pomeni, da morate paranoično dvomiti o vsem in vsakomer, ki vam nekaj prodaja, pač pa le to, da ob priložnosti kako stvar preverite tudi na lastno pest. Če že pravimo, da so prebrisani vsi od kmeta, preprodajalca, do peka in trgovca – potem je edini način, da ste še bolj prebrisani vi. Pozanimajte se, kaj kupujete, od koga, preverite in primerjajte cene, če imate možnost in veselje, lahko kako stvar tudi preverite v laboratoriju. Če na primer nekdo zagotavlja, da v hruškah ni pesticidov in jih zato lahko dražje prodaja, potem je ob njihovi prisotnosti zakon na vaši strani.