Plodove vanilje so uporabljali že Azteki, danes so med največjimi proizvajalci Indonezija, Madagaskar in Kitajska. Njena pridelava je ena izmed najbolj delovno intenzivnih panog kmetijstva, zato je od dišav dražji le še žafran. V vročih dneh prija vaniljev sladoled, vanilja je nepogrešljiva sestavine kokakole. Poleg prehranske in industrije pijač jo uporabljajo tudi v kozmetični in farmacevtski industriji, ker ima zdravilne učinke.
Davek v obliki vanilje
Vanilja je orhideja ovijalka, njena domovina je Mehika. Prvi so jo gojili Totonaci, ljudstvo, ki je prebivalo tam, kjer je današnji Veracruz. Ko so jih Azteki v 15. stoletju podjarmili, so Totonaci Aztekom plačevali davek v obliki vaniljevih strokov. Azteki so strok poimenovali črna roža, ker se po obiranju hitro zguba in postane črn, uporabljali pa so ga za odišavljenje kakava. V Evropo naj bi tako čokolado kot vaniljo okrog leta 1520 prinesel španski osvajalec Cortez.
Orhideja vanilje se vzpenja po drevesih ali umetnih oporah na plantažah tudi do 15 metrov visoko. Stroke, plod rastline, obirajo ročno, ko so še zeleni ali začenjajo rumeneti. V njih so semena, ki so prekrita s temno rdečo tekočino, iz katere pridobivajo vaniljevo esenco. Ko stroke oberejo, še nimajo značilne vaniljeve arome. To dobijo šele po štirih fazah obdelave, in sicer ustavitvi rasti, izločanju vlage, sušenju in zorenju.
| Od sto vrst zanimivi le dve Do sredine 19. stoletja je bila Mehika glavni proizvajalec vanilje. Leta 1819 so jo Francozi prinesli na otoke Reunion, Mavricij (Mauricius) in Madagaskar ter jo poskušali gojiti, vendar tam ni bilo naravnega opraševalca, lokalne vrste mehiške čebele, zato ni uspevala. Leta 1841 je Edmond Albius, komaj 12-letni suženj z Reuniona, odkril hitro ročno metodo oprašitve in vanilja je začela uspevati tudi drugod po svetu. Ker se je francoski otok Reunion nekoč imenoval Île Bourbon, se še danes najbolj pogosta vrste vanilje imenuje burbonska vanilja (Vanilla planifolia). Po svetu raste prek sto vrst orhidej vanilij, le dve pa sta tržno zanimivi. |
Zahtevni postopek
Stroke sušijo na soncu, ponekod tudi v pečeh ali pa jih na kratko potopijo v vročo vodo, da ustavijo rast in sprožijo kemijsko reakcijo encimov za oblikovanje arome. Potem jih obdajo z volnenimi ovoji: temperatura se ob precejšnji vlagi zviša in stroki se morajo znojiti po eno uro 10 dni. Prestali del dneva in noči jih hranijo v neprodušnih posodah.
Da bi preprečili gnitje in obdržali aromo, stroke sušijo na soncu. Ko sonce postane premočno, morajo spet v zaprte posode. Ta postopek ponavljajo od tri do štiri tedne, nazadnje vaniljeve stroke skladiščijo nekaj mesecev v škatlah, kjer do konca razvijejo aromo. Sušenje je najbolj občutljiva faza pridelovanja. Sledita sortiranje po dolžini in pakiranje v snopiče, ki jih zavijejo v parafinski papir, in šele potem gredo na pot po svetu. Kakovosten vaniljev strok vsebuje povprečno 2,5 odstotka vanilina. Kakovostni razred vanilje določajo dolžina stroka, videz (barva, sijaj, prisotnost tujkov) in vlažnost.
Zdravilni vanilin
Prav zaradi vsebnosti vanilina ima vanilja številne zdravilne učinke, nekateri izmed njih so dokazani, nekateri še ne dovolj. Poznali so jih že stari Egipčani, ki so odkrili, da eterično olje vanilje odpravi glavobol, deluje antiseptično ter odmaši žile. Uveljavljeno je mnenje, da vanilja krepi možgane, mišice in poveča spolno moč. Poparek vanilje pomaga pri zdravljenju revmatizma, blažjih oblik vročine in histerije. Na otočju Palau v Oceaniji so vaniljo uporabljali za lajšanje menstrualnih bolečin, vročine, histerije in preprečevanje zobnega kariesa. Ajurvedska medicina jo priporoča za odpravljanje zobobola s premazi vaniljevaga ekstrakta. V Venezueli so jo uporabljali proti krčem in vročini, na Jukatanu kot afrodiziak, v Argentini proti krčem, kot afrodiziak in za uravnavanje menstruacije.
V Evropi vanilja nima tako široke uporabe. Priporočajo jo predvsem pri prebavnih motnjah (proti morski bolezni, bruhanju) in odpravljanju čirov. Pri zdravljenju z zdravilnimi zelišči vaniljo uporabljajo za številne preparate nege telesa. Učinkuje tudi kot sredstvo proti komarjem.
