LJUBLJANA – Vsi poznamo pravilo, da lačen ne smeš v trgovino. Velike oči polnijo voziček, da komaj zmore zvoziti ovinke med policami. Prva streznitev se zgodi, ko zlagam stvari na pult pri blagajni. Res vse to potrebujem? Naslednja streznitev bi se morala zgoditi, ko s tem polnim koš za smeti. Če bi namreč svoj nakup razvrstila v dva kupčka, na vsebino in embalažo, bi bilo morda odpadkov več kot uporabnih stvari. Na srečo se mi zadnja leta to le redko zgodi. Kupim moko in spečem kruh, zjutraj skuham kašo in raje pojem jabolko kot energijsko ploščico. Prav zadovoljna sem, kadar ne puščam za seboj sledi iz majhnih plastičnih vrečk, lončkov in aluminijastih pokrovčkov.
Metanje hrane v smeti je greh
Naslednja težava je hrana, ki tako lepo zapakirana ostane v kotu hladilnika. Nazadnje sem tako odkrila nekoč odličen mehek kozji sir, zdaj prekrit s fino kosmato plesnijo. Koliko dni je pozabljen sir ostal nedotaknjen v plastični vrečki? Sir v vrečki – kako lahko kaj takega postavim v hladilnik? Ampak očitno se je zgodilo prav to. Metanje hrane v smeti je res eden večjih grehov. Od nekdaj trpim, kadar vržem v smeti škatle s pretečenim rokom uporabnosti ali ostanke s krožnikov. Zdi se mi, da je bila vsa pot nesmiselna. Vzemimo kos kruha. Na nekem polju je najprej zrasla pšenica. Nekdo se je s tem ukvarjal. Jo požel. Spravil v mlin in nato v žakelj. Nekdo jo je kupil in spet nekomu prodal. Potem je bilo testo. Kruh je šel v peč, zložili so ga v košare. Prišel je v trgovino in od tam v mojo kuhinjo. Potem pa sem ga vrgla v smeti. Kakšen trapast konec neke zgodbe! In vsa ta vložena energija, trud, voda, delo, morda celo ljubezen.
Na svetu vsaj tretjino hrane, ki jo proizvedemo, zavržemo. Veliko je pojedo živali, zato da potem mi njih. Nekaj je predelajo v biogoriva. Če bi vse to razdelili med ljudi, ne bi bil nihče lačen, tako pravijo strokovnjaki, ki se spoznajo na te reči. Na planetu nas bo menda vedno več, hrane pa niti ne. Razen če se ne bo nekaj bistveno spremenilo.
Spoštujmo hrano
Kadar je imamo v izobilju, bodimo do nje spoštljivi. Ne kupujmo prazne embalaže; hrana je pogosto tako osiromašena, da je vrečka, v katero je zapakirana, morda več vredna kot vsebina. Značilno za tako hrano je, da je lepa in poceni (sumljiva kombinacija). Pozanimajmo se, od kod je prišla. Bomo Slovenci spet kdaj jedli slovenski fižol? In začnimo kuhati doma. Občutek imam, da večina gospodinjstev ne zna več pripraviti kosila brez vsaj napol pripravljene (zapakirane) hrane.
Pred dnevi sem poklicala na ekološko kmetijo, kjer kupujemo zelenjavo. Ah, je potarnala kmetovalka, vreme nas je res presenetilo, večina zelenjave je pomrznjene. Lahko vam napolnim zaboj, pa boste videli, ali je kaj uporabnega. Ko jo naslednjič obiščem, ji bom lahko povedala, da smo iz tistega zaboja večkrat naredili krasno brokolijevo kremno juho, cvetačo v omaki in še ohrovt s krompirjem. Nobene odvečne embalaže, gajbico ji bomo vrnili, in skoraj nobenih odpadkov, razen uvelih listov, ki so šli na kompost. Pa še v trgovino mi ni bilo treba nekaj dni, kar je še sploh odlično.
Ohrovt s krompirjem
Za recept potrebujemo dve manjši glavi ohrovta, pol kilograma krompirja, 3 stroke česna, žličko cele kumine, malo naribanega muškatnega oreška, sveže zmlet poper, oljčno olje, žličko masla in pol kozarca mleka.
Krompir operemo in skuhamo v olupku. Ohrovt očistimo, odstranimo zunanje poškodovane liste in ga prerežemo na pol. V primerno široko kozico položimo ohrovtove polovice s prerezano stranjo navzdol. Posolimo, zalijemo z vodo do polovice višine ohrovta. Ko se zmehča, ga stresemo na cedilo in prestrežemo tekočino, v kateri se je kuhal. Narežemo ga na široke trakove. Kuhan krompir olupimo in narežemo na rezine. Na oljčnem olju popražimo kumino, nato drobno narezan česen in takoj, ko zadiši, še rezine krompirja. Popramo, solimo in čez naribamo še muškatni orešček. Na prepražen krompir stresemo rezine ohrovta. Premešamo z maslom, zalijemo z mlekom in do poljubne gostote dolijemo še tekočino, v kateri se je kuhal ohrovt. Jed je samostojna, lahko pa jo serviramo s polento.
