Ko v Istri prestopiš mejo in greš za soncem najprej v hrib in nato navzdol proti morju, so ob cesti na vsakem ovinku plastična vedra, v katerih so v vodo namočeni šopi divjih špargljev. Ob njih na zložljivem stolu sedijo domačini in ves ljubi dan ponujajo divjino tistim, ki se jim ne ljubi v grmovje. Eni se bojijo klopov, drugi kač, vsi pa verjetno divjine. Kolikor je privlačna, ta divja narava, toliko nas tudi plaši, če je nismo vajeni. Res je tudi, da se moraš kar sprehajati, da bi nabral debel šopek špargljev, in mimogrede na trnastih vejah strgaš še rokav ali hlačnice. S prijateljico sva se napotili po Parencani, sprehajalni in kolesarski progi, ki je bila včasih železniška ozkotirna povezava med Porečem in Trstom. Skoraj bi že obupali, ko sem le našla dolg in pokončen špargelj, da sem ji lahko pokazala, kaj sploh iščeva. Spustili sva se v grmovje, plašili fazane in nazadnje celo nabrali nekaj špargljev. Če jih kupite ob cesti iz plastičnega vedra, vam bo vse to prihranjeno. Čeprav jih ni bilo veliko, sva doma pripravili frtaljo, istrsko tradicionalno jed, in to brez jajc. Segreješ olje, če si v Istri, mora seveda biti oljčno, popražiš čebulo, najboljše mlado, z zelenimi stebelci vred, malo pražiš, dodaš nalomljene šparglje in med prsti zdrobljen beli tofu. Če niste tega še nikoli poskusili, se prosim ne zmrdujte vnaprej – nisem ljubiteljica tofuja, ampak v veganski frtalji je naravnost odličen. Sol, poper in kurkuma za barvo so edine začimbe.
| Šparglji, divji ali gojeni, zeleni, beli in vijolični, so vsi asparagusi in spadajo v isto družino lilijevk. Bele vzgojijo zasipane ali pokrite s črno folijo, brez sončne svetlobe, zato so beluši. Divji šparglji rastejo na Primorskem, v grmovju, na obronkih poti in med robidami. |
Nikar ne zamudite sezone špargljev, saj je v zelenih poganjkih čudežen sok, eliksir življenja. Vsebujejo asparagin, aminokislino, ki je pomembna v presnovnih procesih, in daje urinu poseben vonj. Šparglji čistijo kri, spodbujajo delovanje ledvic, polni so mineralov in vitaminov, nekaterih zdravilnih snovi pa danes tudi ne prepoznamo več. V starem Rimu so z njimi zdravili vse po vrsti, tudi zobobol, uživali v jedeh in krepili spolno moč.
Pomlad ima vsaj tri rastlinske zdravilce: regrat, čemaž in šparglje. Če bi bili več v divjini in jih nabirali ter redno uživali, bi na lekarne lahko kar pozabili.
Veganska frtalja
Za dva
- šopek divjih špargljev
- mlada čebula
- kos čvrstega belega tofuja
- sol, poper
- kurkuma
- oljčno olje
Divje šparglje nalomimo od vršička navzdol na kratke koščke. Lomimo, dokler z lahkoto krhko počijo. Ko se začne steblo uvijati, končamo. Lomimo vsakega posebej in jih ne režemo z nožem, saj bi trd, olesenel del špargljev pokvaril vso jed. Res je kar veliko odpadka, lahko pa stebla kratko prevremo v slani vodi in zeleno osnovo uporabimo na primer za zalivanje rižote ali v juhi. Če je špargljev bolj malo, dodamo kakšen list mlade blitve, špinače ali koromača, ki se ujame z okusom špargljev.
Čebulo nasekljamo z zelenimi stebelci vred. Popražimo na oljčnem olju, da oveni, solimo, popramo in vmešamo ščepec kurkume za barvo, nato dodamo šparglje in nadrobljen tofu. Mešamo na blagem ognju par minut, odstavimo, začinimo po okusu in takoj še vroče ponudimo.
