Prihajajoče generacije vseh časov praviloma povezuje samozavestno prepričanje, da pred njimi ni bilo skoraj ničesar omembe vrednega in da torej one odkrivajo Ameriko. Širjenje pogledov in nabiranje izkušenj sčasoma pokažeta, da ni čisto tako. Da je bila Amerika že odkrita, da pa vendarle obstajajo tudi mnoga vrata v še neodkrite prostore. In obenem, da tudi vse staro ni preprosto za v koš, saj se je moralo potrjevati z izkušnjami še starejših iskalcev odgovorov na večna vprašanja. To ne nazadnje potrjujejo tako starejši priročniki za vrtnarjenje in pripravljanje hrane kot razmišljanja babic in prababic o koristnosti velikega deleža zelenjave v vsakdanji prehrani, česar so jih bolj kot učbeniki ali mediji naučili izročilo in praktične izkušnje.
Najočitnejša razlika med na primer 50 ali nekaj več let starimi priročniki in današnjim, tudi že multimedijskim posredovanjem praktičnega znanja, je pogosto bolj v videzu kot v vsebini. V današnjih knjigah je praviloma več slikovnega gradiva kot besedila, precej več je tudi kemije in različnih tehnologij, a osnovne resnice, ki jih avtorji polagajo bralcem na srca, so zelo podobne, če ne kar enake. Spremeniti jih ni mogel niti ideologiji povojnih let prilagojen besednjak sestavljavcev te knjižice, ki jo je izdala Zveza zadružnic Ljudske republike Slovenije. Že v uvodu lahko na primer beremo o prizadevanju slovenskih zadružnic, da bi zboljšale prehrano naših družin.
| Špinačni jajčnik 3 jajca 2 rezini slanine 5 pesti špinače slan krop sol zvrhana žlica masti Špinačo skuhano v malo slanem kropu, jo odcedimo in sesekljamo. Na masti prepražimo na kocke zrezano slanino, dodamo razžvrkljana jajca, sol in špinačo. Vse skupaj premešamo in pustimo, da jajca zakrknejo. Jajčnik stresemo na pogret krožnik in ga damo kot samostojno jed za južino ali za hitro pripravljeno kosilo oziroma večerjo na mizo. Če je jajčnik za kosilo ali večerjo, dodamo vsaj še solato s krompirjem. |
»To je pa dosegljivo edinole tako, da v dnevne obroke naše prehrane uvrstimo dovolj sadja in zelenjave z zadostnimi količinami vitaminov in rudninskih snovi.« Pa tudi, da je pomanjkanje tega najbolj čutiti v Halozah, na Kozjanskem, v Brkinih in Beli krajini, kjer je tudi največ otrok z rahitisom in občutljivih za druge bolezni. »Z uživanjem zdrave prehrane postane organizem odpornejši proti boleznim in stopnjuje se,« ne pozabijo poudariti vrle zadružnice, »poveča tudi storilnost pri delu«.
Za kmečke žene
Knjižica, ki vsebuje tudi poglavje o ureditvi domačega zelenjavnega in sadnega vrta, ki ga je nekoč poznala vsaka domačija, ni pomotoma namenjena zlasti kmečkim ženam in dekletom. V zvezi zadružnic očitno niso spregledali dejstva, da sta agrarna reforma in industrializacija zlasti v okolici mest temeljito spremenili dotedanjo strukturo tradicionalnega kmečkega gospodarstva. Obdelovanje domače zemlje je v petdesetih letih postalo, v primerjavi z delom v tovarni ali pisarni, znamenje zaostalosti in okorelosti. Niti stoletnega samoumevnega prenašanja domačega znanja iz roda v rod so se zato še hitreje trgale, organiziranje tečajev za vkuhavanje sadja in zelenjave, pripravljanje zelenjavnih enolončnic in drugih z vitamini in minerali bogatih jedi pa je postalo nuja.
Osnovnim naukom o povezavi med zelenjavo in zdravjem je namenjeno prvo poglavje, drugo predstavlja znane in tudi nove vrste zelenjave, Pepika Levstek, predavateljica na tedanji višji gospodinjski šoli v Grobljah, pa je prispevala več deset receptov za zelenjavne jedi. Urejeni so po posameznih vrstah zelenjave, s špinačo na primer osem.
