Pisnih virov o tem dišečem kruhu je malo, kulinarično dobroto omenja denimo dolenjski zbiratelj narodnega blaga, pisatelj Janez Trdina. Ko otroci kličejo Zelenega Jurija, ljudska pesem pravi: »Dajte mu pogače, da mu noga skače«.
»Peka belokranjske pogače ima pri nas dolgo tradicijo in se prenaša iz roda v rod. Odkar je dobila certifikat, pa jo vse bolj pečejo po vsej Sloveniji,« je dejala Andreja Drakulič Veselič, nekdanja predsednica Društva kmečkih žena Metlika. Recept certificirane pogače nam je zaupala Ana Padovac, ki se živo spominja otroških let v rojstni Dolenji vasi pri Črnomlju. »Mama je, da bi bil med otroci mir, večkrat dejala: 'Pogačo vam bom za poslastico spekla, a se mora prej čez noč shladiti.' Iz krušne peči jo je na hlajenje dala le zato, da je ne bi – pri hiši nas je bilo devet otroških duš – prehitro pojedli. Ko je je zmanjkalo, smo si oblizovali prste, tako je bila dobra,« se spominja Ana. »Sicer so v vinorodni Beli krajini ob žlahtni kapljici vedno ponudili pogačo, saj mesa takrat ni bilo za vsako rajžo,« je še dodala Ana, ki pogačo ponuja na izletniški kmetiji Padovac pri Selu v Kostelu.
Priprava
Za pripravo potrebujemo pol kilograma bele pšenične moke, žličko soli, vodo (po potrebi) in dva dekagrama kvasa. Testo pustimo vzhajati pol ure. Enakomerno ga razporedimo po pekaču s premerom 32 centimetrov, ga premažemo s stepenim jajcem, posujemo s soljo ali kumino in razrežemo na kockice. Pogačo pečemo do 25 minut na temperaturi 220 stopinj Celzija, nato jo položimo na leseni krožnik, postrežemo jo tako, da jo lomimo. »Med pogačo in kruhom je razlika tudi to, da kruh dvakrat usiha, pogača pa le enkrat,« je za konec poudarila Ana. Pa dober tek.
