Čokolada je njami! Je super, sem zelo sladkosned. Moja največja razvada. Je zdravilo. Vedno me pomiri, tako da sem pravi čokosned …« govorijo zapisi, pritrjeni na panojih v vhodni veži radovljiške graščine, s katerimi so obiskovalci odgovorili na izziv: »Čokolada je …«
Že po prvih vtisih preteklo nedeljo v Radol'ci pristno sladki je mogoče reči, da prvi Festival čokolade pri nas ne bo tudi zadnji. Prijetno presenečeni so bili tako organizatorji in razstavljavci kot obiskovalci, ki jih deževen dan ni odvrnil od sprehoda do starega mestnega jedra in stojnic, obloženih s čokoladnimi pregrehami na sto in en način.
Najbrž še nihče ni naredil natančne raziskave, kakšen odnos imamo Slovenci do te slaščice in izdelkov iz nje. Če bi imeli pri roki zanesljive podatke, se ne bi zgodilo, kar se je: da so zaloge dobrot, ki so jih prinesli s seboj, začele kopneti že dopoldne, v prvih popoldanskih urah pa je večina razstavljavcev ob navalu sicer pregovorno varčnih Gorenjcev ostala bolj ali manj praznih rok. To bo nauk za prihodnjič in obenem opomin vsem tistim, bolj nezaupljivim čokoladarjem, ki se niti niso prišli pokazat v Radovljico.
Največ pozornosti je s svojim nastopom pritegnila jubilantka in obenem domačinka Gorenjka iz Lesc. Z devetdesetim rojstnim dnevom sicer ni najstarejša pri nas – prvenstvo gre vrlim trapistom v Rajhenburgu, današnji Brestanici, ki so svoje čokolade in bombone Imperial začeli pošiljati na trg že leta 1896 –, je pa edina preživela obe svetovni vojni in bila kos vsem stiskam in krizam minulih let. Gorenjki, »tovarni sladkih sporočil«, ki je ob svoji obletnici sebi in zvestim kupcem s posrečenim geslom zaželela »leto, polno vsega dobrega«, je tako povsem zasluženo pripadel najimenitnejši prostor v viteški dvorani radovljiške graščine. Tam je bilo poskrbljeno tudi za najmlajše, ki so z risbico na čokoladno temo ali tudi kakšno manj uradno in bolj pomladno prislužili čokoladno nagrado.
90-kilogramska čokolada
Največja Gorenjkina atrakcija je bila devetdesetkilogramska čokolada z lešniki, ki so jo postavili na ogled v velikem razstavno-gostinskem šotoru na Linhartovnem trgu. Še več poželjivih pogledov je bila deležna po razglasu, da jo bodo natanko ob 13. uri razbili in razdelili. Tako se je tudi zgodilo: brhke hostese so zavihtele lesena kladiva in gladko površino čokoladne gmote so najprej prekrile razpoke, nato se pa je začela drobiti ter v kosih in koščkih seliti v razprte dlani, ki so se stegovale iz množice.
Radovljiške čokoladne parade se je udeležila tudi večina manjših zasebnih manufaktur, čokoladnic, ki se jim skoraj vsako leto pridruži katera nova. Tudi v krajih, kjer bi bilo težko najti sledove čokoladne tradicije, a so pobudo prevzeli predvsem po svetu razgledani mladi podjetniki. Vse skupaj po proizvodnji niso upoštevanja vredna konkurenca Gorenjki, so pa zanimiva in dobrodošla popestritev ponudbe. S kupci ali naročniki tudi lažje vzpostavijo neposredni stik ter to ali ono naredijo posebej zanje.
Najbogateje sta bili obloženi stojnici že uveljavljenih Čokoladnice Cukrček in Rajske ptice iz Ljubljane, ki se jim manjši poskušajo kar najbolj približati. Iz Depale vasi se je prišla predstavit Pekarna in čokoladnica Plešec, iz Velenja Lucifer Chocolate, iz Krope Molinet, iz Kopra pa čokoladnica Da ponte, ki svojim pralinejem daje priokus istrskih tartufov in sivke. A ni vse v količini; miza med nastopajočimi po nastanku bržkone najmlajše, Podeželske čokoladnice Passero iz Tešanivcev v Prekmurju, je imela po izboru skromno, po vsebini pa žlahtno in izvirno ponudbo, v kateri so izstopali pralineji z nadevi v okusih domačega okolja: buč, gibanice, bezga, jurke in traminca.
Festivala so se udeležili tudi slaščičarji iz okoliških hotelov in restavracij. Iz blejskega Triglava so na primer ponudili različne mousse in tepke, kuhane v zeliščnem čaju in oblite s čokolado, gostilna Kunstelj je izpostavila blagovno znamko 18sedem3 z miniporcijskimi torticami grizikami, učenci radovljiške srednje gostinske in turistične šole pa so neutrudno pekli palačinke. Če dodamo, da so svoj lonček pristavili še znameniti sosedje Lectarji, ki so medenjake krasili s čokoladnimi ornamenti, je podoba še popolnejša. In sklep, da so na pravi poti, še bolj utemeljen.
