Čisto deviško in mešano, kdo ju loči?

Ko združimo dve različni olji, se zmešata in ne vidimo dveh komponent. Po domače povedano: ne delita se v dve barvi, ampak se temno olje posvetli, običajno za odstotek dodanega. Temu nisem verjela, zato sem opravila poizkus. Tudi okus se pravzaprav ni spremenil, ko sem štirim litrom pravega oljčnega olja dodala liter sončničnega.

Še steklenico podtaknejo

Oljkarji in preprodajalci za svetlejšo barvo najdejo izgovore, češ da je taka sorta, zato je tudi okus malce blažji.

Tako oljkar ali preprodajalec pri petih litrih mešanice 80 : 20 odstotkov zasluži 10 ali več evrov, odvisno od cene, ki se sicer giblje od 10 do 13 evrov za liter.

Na policah trgovcev lahko kupimo sončnično ali katero drugo poceni semensko olje za manj kot evro. Z mešanjem, preprodajo in uporabo plastenke se bomo izognili še strošku embalaže.

Vsak kupec, ki bo prišel k meni po olje, bo vesel, če mu bomo ponudili dvolitrsko plastenko in bo zato dobil boljšo ceno. Pa smo ga žejnega peljali čez vodo.

Kaj če je kupec iz Ljubljane, Maribora in živi v bloku? Kam bo spravil 5 ali 10 litrov olja? Jasno, na balkon. Tudi to sem poizkusila sama. Čisto, pravo, pristno oljčno olje je v kateri koli embalaži, v plastenki ali steklenici, kristaliziralo in se zgostilo že pri 3 °C. Pri temperaturi pod 0 °C pa dobesedno zmrzne. Mešano olje pri omenjeni temperaturi ne kristalizira in ne zmrzne, seveda je odvisno od odstotka mešanice.

Kupimo ga pri kmetu

Ko gremo s kmetom v klet, ga prosimo, naj nam natoči olje iz soda, iz katerega nam ga je dal poskusiti. Olje v napolnjenih steklenicah morda ni isto, morda je ostanek lanske zaloge, ki nam jo želi podtakniti. Če želimo dobro oljčno olje, si vzemimo čas in kmeta poprosimo, naj da nekaj kapljic v zamrzovalnik. Če nima nič za bregom, temu ne bo nasprotoval, ampak nas bo z veseljem prepričal, da je njegovo olje najboljše.

Seveda pa je najboljše, če se povabimo k oljkarju na trgatev. Običaj veleva, da se trgatev plača z obilnim zajtrkom, krepkim obedom in večerno zabavo ter z litrom olja. Takšna je pri nas navada. Štiričlanska družina v enem letu zaužije in porabi od 50 do 80 litrov olja. Trgatve ob vikendih so lepo doživetje tudi za otroke.

Zaloga do božiča

Najboljše je, če oljčno olje kupimo do decembra, in to natanko predvideno količino. Ima intenzivno zelenkasto barvo z usedlinami in je zelo motno. Vonj je pristen in mamljiv, čeprav okus zelo močan, izrazit in pikanten. Če srknemo nekaj kapljic, nas v grlu zapeče, da se nam pocedijo solze. Tudi tako bomo zlahka prepoznali novo, mlado oljčno olje. Dve leti staro olje ni pokvarjeno, a izgubi okus in aromo. Če je hranjeno v primernih brezzračnih posodah, je še vedno užitno in primerno za peko, a je tudi cena primerno nižja, trenutno od 7 do 8 evrov za liter.

Novo olje je treba večkrat pretočiti, tako kot vino. Nekateri ga tudi prefiltrirajo. Meni osebno je najboljše tisto močno, komaj iztisnjeno. Šele čez čas postane kristalno čisto in prosojno, približno čez šest mesecev. Poznavalci pravijo, da je takrat primerno za prodajo, ampak mnenja so lahko povsod različna. Mi osebno usedlin ne zavržemo, ker jih dodajamo psom in mačkam k prehrani. Tako se jim uredi prebava, dlaka se sveti, in ker je v oljčnem olju nasploh veliko zdravja, so bolj zdravi. V starem zdravilstvu so usedline oljčnega olja uporabljali za zaščito vnetih sluhovodov. Če svojega masla v ušesih nimamo, ga tako ustvarimo na naraven način. Zato naj nam ne bo škoda kupiti sveže iztisnjenega olja, misleč, koliko smo izgubili zaradi usedlin. Teh se na 50 litrih olja nabere komaj za polovico litra.

Uvoženo olje

V medijih sem zasledila, da uvožena italijanska olja dosežejo ceno od 3 do 5 evrov za liter. Pa odmislimo, da lahko tudi oni pripravljajo poceni mešanice. Dokler nisem imela svojih oljk, sem se spraševala, zakaj taka razlika v ceni. V Italiji so oljčni nasadi tako veliki, da jim ni videti konca. Slovenija se v tem pogledu ne more primerjati s sosedo. Italijani so izumili strojno obiranje in iztiskanje oljčnega olja s pomočjo nanotehnologije. Tako pridobijo velike količine olja in si lahko privoščijo nižjo ceno. Stroški ročnega obdelovanja in obiranja so pri nas primerno višji. Večina oljkarjev si ne moremo privoščiti vsak svoje torklje, mlina, zato moramo stiskanje plačati. Ker so naše količine pridelanega olja manjše, plačamo embalažo majhnih serij po višji ceni. In tako naprej v nedogled. Tolažim se s tem, da smo pridnejši in da je naše olje najboljše na svetu. Zadnje niti ni tolažba, ampak blizu resnice.