Čičerika: lešnikova stročnica

Kljub dejstvu, da je vsakemu amaterju jasno, da je čičerika tako po sestavi kot strukturi zelo podobna preostalim stročnicam, kot sta recimo fižol in grah, si je v zadnjih letih pridno začela utirati pot navzgor po lestvici priljubljenosti. Tako vsaj pravijo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prehransko statistiko in smernicami v sodobnem prehranjevanju razvitega sveta. Stročnice v splošnem uvrščajo med varovalna živila, ki so za zdravje nadvse pomembna in hkrati vsebujejo lepo vrsto beljakovin, ki dodobra lahko nadomestijo meso. Ne v popolnosti, približek pa je dovolj dober, da ob manjših količinah živalskih beljakovin naše telo dobi zadostno količino za optimalno delovanje potrebnih proteinov. Vse stročnice učinkovito znižujejo negativni holesterol, uravnavajo krvni sladkor in so idealno živilo za diabetike, priljubljenost posameznih predstavnikov stročnic pa se izmenjuje od časa do časa. Tako gre tudi čičerika po stopinjah predhodnice soje, ki je svojčas precej na hitro in močno pridobila veljavo (predvsem pri vegetarijancih), danes pa je videti, da se je je ješča srenja vendarle vsaj malo že naveličala in dala priložnost naslednjim v vrsti – med drugim tudi čičeriki.

Sem navadna stročnica, rada bi bila pa lešnik

Čičerika ima tradicionalno najbolj zveste jedce na Bližnjem vzhodu, kjer jo s pridom uporabljajo v kuhinji in gojijo že več tisočletij kot eno osnovnih rastlin. Raste kot stročnica v kratkih rahlo napihnjenih strokih z enim do tremi svetlo rjavimi semeni, ki so rahlo zgrbančena, okrogla, malo večja od graha, še najbolj pa po obliki in barvi spominjajo na manjše olupljene lešnike. Zanimivo podobnost ni le vizualna, ampak ima čičerika v resnici nekoliko lešnikast okus, kar postaja vse bolj iskana vrlina, predvsem za tiste, ki sicer ljubijo lešnikovo esenco, po njih pa vseeno raje ne segajo zaradi preveč maščob. Čičerika v primerjavi z lešniki seveda vsebuje precej manj maščob, saj je po sestavi in kalorični vrednosti daleč od oreščkov. Surova ima okoli šest odstotkov maščob, do 22 odstotkov beljakovin in blizu 60 odstotkov ogljikovih hidratov, kar znese okoli 350 kcal na 100 gramov živila. Ker se med kuhanjem tako kot večina stročnic zelo napihne, je njena sestava v kuhani obliki na račun teže vode seveda zelo drugačna. Premore le še dobra dva odstotka maščob, namesto dobrih 10 odstotkov vode pa se ta delež poveča na dobrih 60 odstotkov teže. To z drugimi besedami pomeni, da nas z relativno malo kalorijami dobro nasiti, predvsem zaradi vsebnosti več vlaknin, ki poleg občutka sitosti ugodno vplivajo še na boljšo prebavo in zložen prehod sladkorjev v kri. Za čičeriko velja, da čisti prebavila in spodbuja delovanje ledvic, od mineralov, ki jih vsebuje, pa sta omembe vredna predvsem železo in fosfor, zato jo priporočajo doječim materam.

Čičerika po arabsko

Kaj se dobrega dela s čičeriko v kuhinji? To zagotovo najbolje vedo v arabskem svetu, kjer že dolgo trdno sedi na prestolu in ne kaže nikakršnih znakov muhe enodnevnice. Od tam izvira tudi humus. Ne, ne prst, ampak narejen iz pretlačene in začinjene čičerike z obveznim dodatkom sezamove paste, ki ga lahko namažemo na opečene kruhke ali jemo kot prilogo. Pravzaprav je humus v arabskem prevodu čičerika in šele nato istoimenski namaz. Če ni preveč začinjen, je odlična hrana tudi za otroke. Ko enkrat osvojite recept, lahko precej eksperimentirate ravno z začinjanjem in spreminjate okus z dodajanjem najrazličnejših sestavin (kurkuma, čili, koriander, ingver, čebula, por itd.) ali pa z odvzemanjem (brez paprike, česna), odvisno od tega, kdo ga bo jedel in v kakšnih količinah.

No, če še niste jedli humusa, ste pa morda falafel, ki ravno tako izvira iz arabskega sveta, kjer je tudi najbolj razširjen. Gre za kroglice ali svaljke, narejene iz čičerikine mase, ki jo pripravijo kot nekakšno mešanico za polpete. Pri nas ga prodajajo predvsem kot hitro hrano, podobno kot burek ali kebab, kjer kroglice navadno zavijejo v falafel sendvič. Pa bi poskusili doma? Nič lažjega, dela je približno toliko kot za polpete, in konec koncev ne bo nič narobe, če nazadnje res naredite čičerikine polpete.

Čičerika po naše

Seveda se jo z lahkoto uporabi tudi v bolj gorenjskih različicah jedi, ki so nam bliže. Gre za izrazito prilagodljivo sestavino s široko paleto uporabnosti, ki je povrhu še presenetljivo všečnega okusa. Brez heca, čičeriko lahko uporabite povsem podobno kot fižol. Suho je čez noč pametno namočiti in nato kuhati dobre pol ure oziroma toliko časa, da postane mehka. Obnaša se malce drugače kot fižol, saj se kljub prekuhavanju ne razkuha, postane le mehkejša. Odcejena in ohlajena je pripravljena za velike podvige, in samo vprašanje je, v kaj slastnega jo bomo spremenili. Solata je že ena od stvari, ki nikomur ne bi smela delati težav. Pripravite jo tako, da čičeriko okisate, osolite, dodate olje (na primer bučno) in česen ter morebitno drugo zelenjavo. Ker je precej nasitna, ne pretiravajte s količino, še najbolje se obnese, če jo uporabljamo kot dodatek k zeleni solati, paradižniku, zelju..., saj zaokroži okus in doda potrebno gostoto za občutek sitosti. Podoben učinek gostote s čičeriko dosežemo pri raznih enolončnicah, je pa tudi odlično gostilo za kremne juhe. Kuhano lahko pražimo in pripravimo s praženo zelenjavo, gobami ali le začinjeno in prelito s poljubno omako. Če bi le vedeli, kako preprosto je.