Kdor tega ni izkusil, si težko predstavlja, in boljše, da si ne. Kaj je spravilo svobodnjaško kuharico v takšno stanje? Kuharska knjiga. S seboj sem potegnila še svojo naslednico, strastno fotografinjo, ki se te dni pogovarja v meni neznanem jeziku s programom lightroom in prav tako visi na računalniku. Videti je, da se razumeta, ko urejata svetlobo in druge stvari na fotografijah za knjigo, zato se ne vmešavam. Je pa čudno. Najhujše pri tem je, da skoraj nič ne kuhava. Vsa pozornost in ljubezen sta zdaj pri knjigi. Za dva dni sta naju rešila prijatelja, ki sta naju povabila k sebi na hrano in prenočišče – medtem ko sva delali, sta sumničavo postavljala pred naju krožnike s prigrizki, ki so izginjali med mrmranjem.
In ko sva se končno odlepili od računalnika, sva šli na kavo. Ob šestih popoldne! Take naju ne poznata. Te dni sva najbolj hvaležni, kadar kdo kaj skuha za naju, zato sva se noro razveselili dogodka Odprta kuhna, ki se je obetal na Obali, v Kopru, čisto blizu najinega doma. Seveda sva vzeli s seboj oba prenosna računalnika, težek fotoaparat in psa, ne pa tudi vrvice zanj, tako da so ga v kratkem času spoznali vsi, ki so prišli na Odprto kuhno. Ubogi sestradan pes (zadnje čase je res bolj na briketih) je moledoval pri mesnih stojnicah, midve pa sva obiskali vegansko ponudbo.
Pihala je burja in sijalo sonce, zbralo se je staro in mlado, domačini, jesenski turisti, hranoljubci in radovedneži. Posedali so ob gasilskih mizah v Taverni, se naslanjali na vse vogale in čepeli ob fontani na slikovitem Carpacciovem trgu. Skratka, sejem bil je živ in prijeten. Nama je najbolj zadišalo s stojnice Organic garden. Tam je Kristjan Pavlin pripravljal njihove znamenite veganske burgerje, iz lonca se je kadila bučna juha s kokosom (o, njami), v stekleni vitrini pa so bile v lončkih mikavne sladice. Na vprašanje, kaj bosta, je bilo zelo preprosto odgovoriti. Vse! Juha je bila kremna, polna, okusna, veganski burger neznosno dober, ravno prav pikanten. Sladico pa sva le fotografirali, da si jo zapomniva in poskusiva kdaj drugič. Trenutno o sladkih receptih le piševa.
| Čilijeva pasta je zelo pekoča in primerna za začinjanje različnih jedi, predvsem v azijski kuhinji je skoraj nepogrešljiva. Nekoliko manj ostra je ameriška različica tabasko, ki je nekakšna razredčena čilijeva pasta. Po svojem okusu si jo lahko pripravimo kar sami. Po receptu Organic gardna zmešamo dve žlici čilija v prahu, žlico peperončinov, žličko himalajske soli, sok ene limone in 200 ml oljčnega olja. |
Ob jamranju in stokanju moram na koncu priznati, da pri nastajanju kuharske knjige predvsem uživava.
Veganski polpeti
Za štiri burgerje
- 280 g bio kuhanega rdečega fižola
- 1 srednje velika rdeča čebula
- 4 stroki česna
- 1/2 žličke čilija v prahu
- 1/3 žličke himalajske soli
- 2 žlici omake tamari
- 150 g mletih ovsenih kosmičev
Fižol odcedimo, tekočino prihranimo, in ga stresemo v multipraktik. Dodamo nasekljano čebulo, česen in začimbe. Dobro zmešamo in dodamo še ovsene kosmiče. Dobro premešamo in postavimo v hladilnik za eno uro, da se kosmiči razpustijo. Če je masa preveč kompaktna, dodamo še malo fižolove tekočine, v nasprotnem primeru pa ovsene kosmiče. Oblikujemo polpete v velikosti bombetk, v katerih bomo sestavljali burgerje. Popečemo jih na žaru.
Še predlog za sestavljanje burgerjev. Bombetke prerežemo. Vsako polovico na notranji strani popečemo na žaru. Spodnji del bombetke premažemo s čilijevo omako in kečapom, dodamo na tanko narezano solato ledenko, ki je lepo hrustljava, nato pa veganski polpet. Namažemo ga z vegansko majonezo in obložimo z narezanim rdečim zeljem. Kapico, zgornji notranji del bombetke, premažemo s kečapom, in če imamo radi pikantno, še s čili omako. Sestavimo in ponudimo.
