Burger ali tuš, to je zdaj vprašanje!

Dorothy Mae Stang je bila v ZDA rojena nuna, ki je dobršen del svojega življenja delovala v Braziliji, kjer je bila znana aktivistka za ohranitev deževnega gozda. Pogosto je hodila naokrog v majčki z napisom A Morte da floresta é o fim da nossa vida (Smrt gozda je konec našega življenja). Zagovarjala je trajnostno uporabo gozda z nabiranjem plodov brez uničevanja ekosistema, predavala kmetom in opozarjala svet na uničevanje Amazonije. Bila trn v peti vsem, ki so in ki še uničujejo gozd, da bi lahko na novih površinah sejali sojo in žita za pitanje goveda. Leta 2005 sta jo, v starosti 74 let, kar sredi ceste ubila plačanca. Doslej so v Braziliji, vendar je podatek star dobro leto dni, ubili že 1100 aktivistov za ohranitev deževnega gozda, ki postavljajo zoprno vprašanje: koliko časa bomo lahko še živeli z vsak dan manjšo površino delujočih zemljinih pljuč?

Ameriški filmar Kip Andersen zase pravi, da je bil čisto povprečen Američan, dokler ni videl Al Gorovega filma Neprijetna resnica. Potem je postal obsesivno kompulziven ločevalec odpadkov, avto je zamenjal za kolo, potratno šobo na prhi je nadomestil z manjšo, se tuširal manj pogosto, skratka – postal je ekološko ozaveščen. Ko mu je prišel v roke World Watch Report za leto 2009, je presenečen ugotovil, da je bil ves njegov trud (skoraj) zaman. Sledeč podatkom iz poročila, ki črno na belem razkriva potratnost z vodo v sodobni intenzivni živinoreji, je izračunal, da bi se lahko z vodo, porabljeno za plošček mesa v navadnem burgerju, tuširal dva meseca vsak dan po štiri minute pod prho s pretokom 9,5 litra vode na minuto!

Kip je zavihal rokave in začel v slogu raziskovalnega novinarja klicariti naokrog, najprej uveljavljene okoljevarstvene organizacije, nato vladne službe, ustanovljene z namenom, da bi nas prepričale, kako pomembno je, da voda ne pušča, da ne zalivamo trate pred hišo in da se tuširamo zgolj ob sobotah zvečer. Ko jim je postavil zoprno vprašanje o vplivu živinoreje na okoljske spremembe, so onemeli, se začeli sprenevedati ali odklonili pogovor. Vsa spoznanja in številna pričevanja je strnil v dokumentarni film Cowspiracy*, posnet v producentsko-režiserskem tandemu s snemalcem Keeganom Kuhnom.

V eni izmed spletnih filmotek, kjer si ga lahko ogledate za približno 10 $, je žanrsko opredeljen kot dogodivščina, komedija, dokumentarec. Komedija? Daleč od tega, čeprav tudi ni grozljivka, ki bi nas želela vznemirjati zgolj s prizori s prenatrpanih farm ali iz klavnic: dovolj pretresljivi so že grafični prikazi podatkov o potratnosti z naravnimi viri in obremenjevanjem okolja intenzivne živinoreje, ki temelji na farmah, kjer pitajo nepregledne črede goveda z beljakovinsko bogatimi krmnimi mešanicami in preventivnimi antibiotiki. Toda pozor: tiste, ki mislijo, da bi lahko problem rešili s pašo v preriji, utiša podatek, da bi za količino mesa, ki jo dandanes porabijo zgolj v ZDA, morali spremeniti v pašnike pol Kanade, celo Severno in Srednjo in še pol Južne Amerike povrhu!

Neodvisni novinar Will Potter je prepričan, da je živilski lobi dejansko močnejši in vplivnejši od vseh preostalih. »Če rečeš ali napišeš kaj proti njim, se znajdeš na FBI-jevem seznamu oseb, ki ogrožajo državo,« pravi avtor knjige Green Is the New Red (Zelena je nova rdeča; City Lights, 2011). Kako je sicer možno, da se onesnaženja večjih razsežnosti od potopitve tankerja pometejo pod preprogo? In da jim ni videti ne konca ne kraja? In da družba plačuje 7 $ skritih okoljskih stroškov za vsak 4 $ vreden burger?

Kip in Keegan se s kamero in neprijetnimi vprašanji odpravita tudi na morje, kjer prav tako poteka pustošenje, ki se bliža koncu, saj je rib zaradi vse prej kot trajnostnega načina ribolova vse manj, obenem pa ustvarja onesnaženje, ki se prek rek steka v oceane, vse večja mrtva območja, kjer ni ne alg, ne planktona in ne rib. Ali je res samo »nekaj« narobe s tem svetom?

Bivši zenovski menih Will Tuttle pove kruto resnico: ljudje smo ukradli svet. Skupaj z gojenimi živalmi smo še nedavno predstavljali odstotek biomase, danes je biomase v divjini le za dva odstotka. Sicer pa, saj tudi divjine ni več, za odstrel plemenitih zveri je pogosto dovolj že to, da so potencialno nevarne za živinorejo.

»Ne moremo ohraniti prehrambnih navad, ki smo jih imeli, ko nas je bilo na svetu deset milijonov, če pa nas je zdaj že skoraj deset miljard,« pravi eden od pričevalcev. Cowspiracy postavlja kot izhod v sili veganstvo, ker naj bi to bil najprimernejši način za zadovoljitev prehrambnih potreb človeštva brez nadaljnjega uničevanja planeta. Še več: številne površine, ki so zdaj intenzivno izkoriščene za pridelovanje krme za govedo in druge živali, bi si znova prisvojile gozd. To pa je, po mnenju avtorjev in njunih zeleno aktivističnih sogovornikov, edina trajnostna rešitev.

Je Slovenija oaza, v kateri veljajo drugačni izračuni in drugačna merila? Odgovor naj poišče vsak sam. Jaz odhajam danes s prijateljem na planino: mu bom pomagal gnati ovce in krave iz doline na gorski pašnik. Tako obliko živinoreje bom vedno zagovarjal.