Jože Ban v rokah ponosno drži kopijo plakata iz leta 1932. »Tako dolgo že ohranjamo tradicijo praznika brusniške hrustavke,« ponosno pripoveduje. »Veste, hrustavko je v vas prinesel moj stari oče Franc Ban iz Amerike. Gospod Martin Marinč, takrat zelo priznan sadjar v Brusnicah, pa je otroke od četrtega do šestega razreda v sklopu šole v naravi učil pravilno cepiti to sorto češnje. Vaščani v Brusnicah, danes stari osemdeset let in več, znajo cepiti drevo češnje tako, kot jih je naučil Marinč. Znanje seveda prenašajo na mlajše generacije.
Med vajami orkestra in pripravljanjem stojnic nam Roman Hudoklin, član organizacijskega odbora praznika brusniške hrustavke, ki ga organizira PGD Brusnice, pripoveduje: »Po drugi svetovni vojni od leta 1966 pa vse do 1982. praznika češenj pri nas ni bilo. V samostojni Sloveniji smo ga obnovili in danes ga praznujemo že triindvajseto leto.«
Vse se je bolj ali manj začelo zaradi prodaje češenj. Kmetje so imeli dobrih štirinajst dni časa, da plodove svojih dreves čim bolje prodajo in tako izboljšajo svoj zaslužek, ki je prihajal v glavnem iz kmetovanja. »Danes je mogoče manj poudarka na tem, čeprav češnje in izdelke iz njih še zmeraj prodajamo. To je le dodatek k siceršnjemu zaslužku. Veliko več damo na druženje, in ko se zbere vsa vas ter obiskovalci od drugod, nas je tukaj okoli 1500.«
Jože Ban ponosno doda: »Veste, ta praznik češenj nam pomeni zelo veliko, saj veliko ljudi tudi goji brusniško hrustavko. V vasi imamo danes okoli 1800 dreves. Žal niso vse brusniške hrustavke, a zdaj, ko imamo certifikat, bomo sadili samo še to sorto češnje.«
Ja, kljub temu da gre za našo avtohtono sorto, smo skoraj petnajst let bili boj z mlini na veter, pojasni Hudoklin. »A brusniška hrustavka je prav danes končno priznana, saj smo tudi uradno dobili svoj certifikat. Od jeseni bo tako vsakdo, ki si jo bo zaželel, uradno lahko kupoval brusniško hrustavko.«
Kaj pa jo loči od drugih sort? Hrustavka se že po videzu razlikuje od drugih sort češenj, razloži Ban. »Njena posebnost je ta, da ima dolge peclje, tanko kožico in tanko koščico.« Zavedni Brusničani so za analizo avtohtone češnje prosili celo biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer so ugotovili, da ima plod dolenjske češnje pravo razmerje kisline in sladkobe. »Prav tako so drevo in njegovi plodovi odporni proti raznim škodljivcem. Edini, ki ji lahko škodijo, so ptiči,« še doda Ban.
»Nekoč je bilo v naši vasi toliko dreves brusniške hrustavke, da so kmetje češnje na veliko vozili v Novo mesto, od koder so jih z vlakom odpeljali in prodajali celo na Dunaj,« s ponosom pripoveduje in doda: »Pozneje, ko so ustanovili Belsad v Črnomlju, jih je ta na dan odkupil do trideset ton.«
A ohranitev avtohtone sorte češnjevih dreves je bila vse prej kot lahka, se spominja Ban. »Češnja je znana po tem, da ima zelo kakovosten les. Med vojno so prišli Italijani in posekali skoraj vsa drevesa in jih z vagoni odpeljali v Italijo.«
Po vojni je ostalo le kakšno drevo ali dva. »Spomnim se, da so jih nekateri gospodarji še imeli in kot otrok sem jih s prijatelji večkrat šel rabutat. »Nikoli jih niso nabrali veliko, pojasni Ban, saj so gospodarji zmeraj vedeli, kaj otroci počnejo. »Pustili so nam, da smo se jih najedli, nato so prišli vpit na nas, ki smo jo že zdavnaj ucvrli domov.«
Njegov najlepši spomin iz otroštva sega v čas, ko so Brusnice krasili čudoviti drevoredi hrustavk. »To bi morali videti: na več hektarjih zemlje je bilo pet ali šest okoli sto metrov dolgih vrst češnjevih dreves. Ti drevoredi so bili najlepši, ko so cveteli.«
Ko je bil Jože Ban še otrok, so češnje pomenile prehrano za zimo. »Ženske so vlagale kompote in pozimi smo za večerjo otroci velikokrat jedli kruh in češnjev kompot.«
Danes iz njih v Brusnicah pridelujejo češnjevo žganje in pripravljajo tradicionalni zavitek, recept zanj pa se prenaša iz generacije v generacijo. Na prazniku brusniške hrustavke se je veselilo, jedlo in plesalo pozno v noč. Kot veleva že dvajsetletna tradicija, so izbrali tudi kraljico brusniške hrustavke in s ponosom vaščanom pokazali tako dolgo pričakovani certifikat, s katerim je avtohtona sorta češnje, ki na tem koncu Dolenjske raste že več kot osem desetletij, postala tudi uradno priznana.
Zavitek s skuto in češnjami
Mateja Nosan je v Brusnice priseljena, a se je tradicionalnih receptov za dobrote iz češenj naučila od tašče. »Največkrat po starih receptih pripravljam zavitek s skuto in češnjami ali pite. Med novejšimi recepti so pri otrocih priljubljeni mafini s češnjami. Zmeraj delam po občutku, zato vam natančnih količin ne morem povedati, lahko pa zapišete sestavine za en pekač zavitka,« predlaga Nosanova, ko jo prosimo za recept. »Za testo potrebujete okoli 600 gramov moke. Jaz uporabim pol ostre in pol mehke tip 500. V testo dam olje, sol, malo limonovega soka in ga z mlačno vodo zamesim v gladko testo.« Slednje mora biti zelo mehko, da ga boste laže razvlekli, še prej pa mora v hladilniku počivati vsaj dve uri. »Za nadev potrebujete 600 gramov domače skute, pregreto sladko smetano, sladkor, vaniljev sladkor, cimet in dobro kilo očiščenih češenj. Saj gospodinje bodo znale preračunati, koliko posameznih sestavin potrebujejo,« se smeji Nosanova, medtem ko prodaja domač zavitek.