Ribe so na vseh razpredelnicah zdrave prehrane na prvem mestu kot najbolj zdrave in priporočljive med beljakovinami. Vendar v zadnjem času pogosteje beremo zgodbe ljudi, ki so hudo zboleli in za svojo bolezen med drugim krivili ribe, ker so z njimi zaužili veliko težkih kovin. Drugače povedano, namesto da bi pripomogle k zdravju, so jih zastrupljale. Med najbolj toksičnimi snovmi, ki jih lahko vsebujejo ribe, je živo srebro. Strokovnjaki iz Kanade so nedvoumno dokazali, da se v morski vodi (tudi v sladki) pod vplivom različnih snovi živo srebro, ki je sicer relativno nenevarno, spreminja v mnogo bolj strupeno obliko metil živo srebro (MeHg), ki poškoduje vse žive organizme. Na univerzi v Alberti so dve leti zbirali vzorce rib iz voda Arktičnega oceana, ki se povprečnemu zemljanu zdi med najčistejšimi. Pa le ni tako. Morje je, na primer, onesnaženo z izpusti industrije in zaradi kurišč s premogom, kar doseže tudi na videz povsem deviške vode. Te snovi vodijo v proces metilacije. Rezultat pa je, da postane živo srebro zelo strupeno. Navzamejo se ga vsi vodni organizmi, od vegetacije do živali, od planktona do velikih rib.
Večje ribe imajo več živega srebra
Znanstveniki pravijo, da večja ko je riba, več strupenega živega srebra vsebuje. Pa tudi starost je pomembna: več ga imajo velike, v katerih se je zaradi daljšega življenja nakopičilo več strupa. Ugotavljajo še, da imajo več toksičnega živega srebra tiste, ki se hranijo z živalsko hrano. Največ se ga navzamejo tuni, morski psi in mečarice. Za nas so pomembne vse tri, saj lahko vse najdemo v naših ribarnicah.
Z živim srebrom, ki se spremeni v najbolj toksično obliko, so zastrupljene ribe po vsem svetu, tudi v sladkih vodah. Vendar je vsebnost težke kovine v nekaterih bistveno večja kot v drugih. Kakor navedeno, na to vplivajo velikost ribe (in z njo starost), njena prehrana, obenem pa tudi, kje živi. Zaradi vodnih tokov se namreč koncentracija živega srebra v organizmih nenehno spreminja. Naši strokovnjaki so, na primer, ugotovili, da je koncentracija pri nekaterih ribah največja od aprila do junija. Vendar se tudi to spreminja. Kdor misli, da so sladkovodne ribe izvzete, se bridko moti. Tudi te vode so namreč onesnažene (dostikrat še bolj kot morje), z njimi pa tudi ribe, ki živijo v njih.
Zdravilo ali strup?
Strokovnjaki imajo različno mnenje o varnosti uživanja rib. Nekateri prisegajo na varno mejo, se pravi, koliko rib naj bi človek še pojedel, ne da bi se začelo živo srebro nevarno kopičiti. Za protiutež so namreč druge raziskave, ki nas nenehno spodbujajo, da bi imeli ribe večkrat na jedilniku. Vsebujejo dobre beljakovine, koristne minerale in predvsem maščobne kisline omega-3, ki jih večini ljudi manjka. Posebno jih priporočajo srčnim bolnikom in otrokom ter mladostnikom zaradi dobrega vpliva na možgane. Toda, ali je to dvorezen meč? Ali si s tem, ko si natakamo zdravilo, hkrati škodujemo? Nam, Slovencem, ki še vedno pojemo več drugega mesa kakor pa rib (čeprav se zadnja leta poraba povečuje), verjetno tista mala količina res ne bo škodila. Niti nekaj več rib, ki jih mnogi pospravijo ob poletnem dopustu, ko ob morski obali vse dehti od vonja po pečenih ali kako drugače pripravljenih jedeh, ne bo imelo škodljivega učinka. V večji nevarnosti so narodi, ki jih imajo kar naprej na jedilniku (tudi večkrat na dan), kakor, denimo, Japonci. Ti so največji porabniki tunine. Na seznamu narodov, ki ribe pogosto jedo, so tudi Hrvatje, vendar to velja za prebivalce ob morju.
Iz pločevinke so manj strupene
Najbolj so zaradi tako imenovane toksičnosti rib svet preplašili Američani, ki so začeli meritve in imajo tudi natančne podatke, koliko živega srebra je v njihovih vodah ob katerem času. Spadajo tudi med velike porabnike tunine, vendar ne sveže, temveč v pločevinkah, konzervirane. Tunina je nujni sestavni del njihovih sendvičev, solat, na primer. Nekaj raziskav je pokazalo, da tudi ta v konzervah vsebuje živo srebro, vendar ga je manj kot v svežem mesu. Japonci pa v nasprotju z njimi pojedo velike količine surove tunine (sašimi, suši).
Ljubitelji rib naj se torej ne prestrašijo in naj jih jedo še naprej. Pa srčni bolniki prav tako, ker bodo od tega imeli v resnici dosti več koristi kot škode. Čeprav je nekaj raziskav pokazalo, da so rekorderke med ribami pri vsebnosti živega srebra ujeli v Sredozemskem morju, še vedno velja, da so naše ribe razmeroma varne. Takih, ki so zaradi velike količine živega srebra toksične, sploh ne smejo prodajati. Vseeno pa strokovnjaki svetujejo, da se jim nosečnice raje izogibajo. Enako velja za ženske, ki se trudijo, da bi zanosile. In seveda za majhne otroke. Strupena oblika težke kovine se namreč kopiči tudi v človeškem telesu in lahko povzroči predvsem nevrološke motnje ter vpliva na nepravilen razvoj možganov zarodka. Če se boste odločili za orado, brancina, tudi sardelice, skuše, zobatca, morskega vraga ali pa našo potočno postrv, si postrezite brez bojazni.
