Po zajtrku sem se ustavila v Coffee templju. Tu je treba omeniti vsaj dve okoliščini. Prva je ta, da sem v Indiji, kjer je jutranji obisk templja nekaj vsakdanjega. Druga, nekoliko bolj nenavadna okoliščina: to je lokal nad klifom, malo niže pa se peni Arabsko morje. S sten templja, posvečenega kavi, so me opazovala hindujska božanstva v velikosti plakatov, mirne in dostojanstvene podobe kljub obledelemu papirju in za moj okus neprimernemu, morda celo nespodobnemu prostoru. Šiva, bog ognja in preobrazbe, je gledal s stene tik ob aparatu za ekspreso.
Indijci so zelo preprosti in prilagodljivi, prepričana sem, da njih ta formalnost ne moti
Najbrž so tudi v tem templju prižgali kadilo, kot to naredijo v vsaki, še tako majhni trgovini iz slame. Temnopolti domačini pripravljajo kapučino, neke vrste ritual za nas zahodnjake, vedno dopoldne, takoj ko se zbudimo. Oni pijejo raje masala čaj, močno začinjen črni čaj s spenjenim mlekom. Masala je ime za mešanico začimb. Peno naredijo tako, da prelivajo čaj iz enega v drug kozarec dovolj dolgo, da se speni, z eno roko v višini glave in drugo diagonalno čim dlje stran. Lok čaja, ki nastane med obema kozarcema, je impresiven. V Coffee templju jim tega ni treba več početi, saj ima kavni aparat ročko za penjenje mleka. Za kapučino namreč. Tako v spiralo časa izginja še ena ročna spretnost. Dokaj popularen je tudi vroč čaj iz svežega ingverja, limone in medu. Namesto limone pogosto uporabijo majhno zeleno limeto.
Videz vara in sploh ni kisla
Limeta je manjša od limone, bolj okrogla, ima tanjšo lupino in bolj diši. Tajske limete so menda precej kisle (ne vem), v Indiji pa gojijo posebno vrsto, sladko limeto, ki je po okusu podobna pomaranči. V kuhinji uporabljajo sok limete tudi za začinjanje slanih jedi, sladice pa aromatizirajo s posušenimi cvetovi limetovca. Ingver z limeto spijem za zdravje kot nekoč angleški mornarji proti skorbutu. Limona pa mi v Indiji bolj diši v kombinaciji z rižem.
Lemon rice, limonov riž, za večerjo je še daleč. Dan se je komaj začel. Lastnika kavarne Coffee tempelj povprašam po božiču. Te dni povsod obešajo velike papirnate zvezde, ki jim pravijo božične. Praznujejo ali je to bolj prilagajanje turistom? Široko se nasmeji in nekajkrat odkima, kar pomeni ja, seveda. Zdaj so tudi v Indiji počitnice, vsi naravnost obožujejo praznike. Če je le mogoče, nekam odpotujejo, največkrat z vlakom, obiskujejo sorodnike, vračajo se domov z univerze, umaknejo se na dopust v hladnejša gorovja v notranjosti. Ne, vera jih nič ne obremenjuje, gre za lep družinski praznik. Res so večinoma hindujci, ampak to dejstvo ne izključuje božičnih praznikov. Da je to res, sem se lahko prepričala v turistični agenciji: žal, nobenega vlaka ne morete rezervirati, pravzaprav niti avtobusa. Madam, od tod se nekaj časa ne morete premakniti. V redu, z veseljem ostanem še nekaj časa pod palmami in morda spijem celo kakšno kavo. Božič je itak vedno in povsod na istem mestu, to je v srcu.
Limonov šarkelj Biskvit, pečen v modelu za šarkelj, je prelit z belim limonovim ledom. Za testo pripravimo 40 dag moke, vrečko naravnega praška za pecivo iz vinskega kamna, 2 bio limoni, 12 dag masla, ščepec soli, 3 jajca, 10 dag sladkorja, dve žlici oljčnega olja, 2 dl mleka, za preliv pa približno 10 dag sladkorja v prahu in sok ene limone. Moko dobro premešamo s pecilnim praškom. Limone operemo s toplo vodo in naribamo. Na blagi temperaturi raztopimo maslo z oljem in s sladkorjem. Mešamo, da se speni. Iz beljakov in ščepca soli stepemo sneg. Po moki polijemo maslo, in ko se malo ohladi, dodamo še rumenjake, lupinico limone in sok dveh limon. Vključimo mešalnik in prilivamo mleko, da nastane gosto testo. Sneg vmešamo ročno, s privzdigovanjem. Maso vlijemo v dobro namaščen model za šarkelj, ki smo ga posipali z moko in otresli. Pečemo približno 40 minut pri 180 stopinj. V skledico damo limonov sok, počasi sipamo sladkorni prah in ves čas mešamo. Ko gosto kaplja z žlice, je preliv gotov. Z limonovim ledom prelijemo ohlajen šarkelj. Pustimo nekaj ur, da se strdi in postane bel. |
