Tom Gretić je Zagrebčan, v Rovinju ni zgolj chef v Monte Muliniju, ampak tudi direktor tega velikega hotela; več let je kuhal v tujini, med drugim tudi v prestižnih dubajskih hotelih. Vsekakor eden najbolj karizmatičnih hrvaških kuharjev! Priska je Kanadčanka – doma imajo ogromno posestvo, na katerem pretežno gojijo koruzo –, ki se je kuharsko izpopolnjevala v Evropi: v Švici je spoznala Toma, se preselila na Hrvaško in je zdaj chefica v dizajnerskem rovinjskem hotelu Lone. Kuhinja v ekskluzivnih restavracijah teh dveh hotelov trenutno šteje za vrh hrvaške kulinarike. Zlasti chefova miza v kuhinji Monte Mulinija, kjer vlada dobrodušni velikan Tom, je poseben dogodek. Tom in Priska sta bila takoj za, ko sem jima predlagal, da naredimo kuharsko bitko spolov. H končni oceni naj bi poleg naju s fotoreporterjem Deanom Dubokovičem svoj glas prispeval še vse bolj prodorni hrvaški vinar Bruno Trapan iz Verude pri Pulju: znan je po vetrovih, narisanih na etiketi, zato imajo tudi njegova vina pretežno imena vetrov, ki pihajo v Istri: ponente, levante, uroboros ...
Preden smo začeli, sem kuharja vprašal, kdo več kuha doma. Priska se je zasmejala: »Odkar je Tom tudi direktor, ne le kuhar, ima še manj časa od mene – torej je domača kuhinja pretežno moja.«
Gremo torej v bitko. Prvi krožnik. Priska prinese iz kuhinje arabsko kombinacijo: solato tabbouleh (bulgur s peteršiljem in oljčnim oljem) in popečene jajčevce, čez to pa kozji sir z istrskega posestva Kumparička Slovenca Aleša Winklerja, in maskarpone, v katerega je zapičila še čips iz sladkega krompirja.
Tomov odgovor: škampi. Ledeno mrzel s soljo, oljčnim oljem in limonovim sokom. In vroč, v tempuri, s česnovo kremo. Na krožniku pa še jabolka in pečena zelena.
Trapanova spremljava prvih dveh krožnikov: uroboros letnik 2011, malvazija, ki je zorela v akacijevih 225-litrskih sodčkih.
Dvoboj drugih krožnikov. Priska je pripravila jadranske lignje s kremo iz čičerke ter omako iz bučk in česna. Tom je krožnik sestavil z gosjimi jetri, kulijem iz pese ter želejem iz račke in orehov v medu. Bruno je odprl teran letnik 2011.
Finale, tretji krožnik. Priska se je odločila za file zajca s pistacijami, krompirjeve špagete, bučni pire s črnim tartufom ter omako iz mavrahov, za okus je dodala še olje makadamije in – saj je vendar Kanadčanka! – javorov sirup.
Tom je na mesni izziv odgovoril z ribjim krožnikom: z brancinom, grahovo peno, zimskim fižolom in holandsko omako. Trapan je dodal piko na i: nigra virgo revolution letnik 2011, zvrst cabernet sauvignona, merlota, syraha in terana.
Veliki finale, odločitev. Pri prvem krožniku sem svoj glas dal Priski in njeni arabski kombinaciji. Pri drugem krožniku me je bolj prepričal Tom z gosjimi jetri. Zelo na tesno so padale odločitve. Ko bi morali izbrati zmagovalca, je Trapan, ki tesno prijateljuje s kuharjema, našel salomonsko odločitev: »Raje spijmo še en kozarec vina v čast kuharjema, ki sta se tako izkazala!«
Pri tem je tudi ostalo; dvoboj spolov (in zakoncev) torej ni prinesel zmagovalca.
