Bela dama rebula

Značilna in tradicionalna vinska sorta Goriških brd je rebula. Po mnenju strokovnjakov je to univerzalna stara sorta z raznolikimi obrazi, saj je primerna za različne vrste vina, pijemo jo namreč kot penino, sortno mlado sveže vino, barikirano, macerirano. Danes gojijo le belo, nekdaj pa so na poseben način delali tudi rdeče vino iz pokalce ali črne rebule. Avgusta so namreč sode dimili z dimom iz zdravilnih zelišč in vanje polnili rdeče vino, ki so mu rekli motnik. V vinski kleti Goriški brda so nedavno obudili ta stari način pridelave, vendar so rdeče vino zamenjali z belo rebulo in tako ustvarili posebno belo vino, motnik, saj so zanj ohranili starinsko ime.

Posebna dobrota za najpomembnejše goste

Rebula je zaščitni znak Brd, v zadnjem času je zelo priljubljena tudi v Italiji, pridelujejo pa jo tudi pri nas na Krasu in v Vipavski dolini. Vendar je briška rebula drugačna od drugih, zato so Brici sprožili postopek za zaščito rebule Brda oziroma za pridobitev priznanega tradicionalnega poimenovanja. Zaščititi namreč želijo območje, kjer je rebula najbolj tradicionalna, najbolj pomembna in najbolj prepoznavna sorta.

Lucius Janius Moderatus Colomella je v svojem delu De re Rustica že v prvem stoletju našega štetja opisal tudi sorte rubellana albuelis in rebuncula ali rebucula, ki so po etimologiji izraza in opisu podobne rebuli. Rebula (rebolla, ribuele, ribuele zale, ribolla di rosazzo, raibola, rabola) je kot sorta vinske trte prvikrat omenjena konec 13. stoletja v Furlaniji, in sicer kot plačilno sredstvo. V 14. stoletju je bila zelo cenjena, v Vidmu so jo kot posebno dobroto ponujali pomembnim gostom, ko so prvič obiskali te kraje. Zanimivo je pričevanje tajnika oglejskega patriarha iz leta 1485, ki pravi, da so dali škofu in njegovemu spremstvu po jedi kozarec najboljše pristne rebule, da bi njihova prebava bolje in hitreje delovala.

Zelo so jo cenili tudi Nemci, saj naj bi sam avstrijski vojvoda Leopold III. ob predaji mesta Trst vnesel v pogodbo posebno določbo, da mu mora mesto vsako leto dati določeno količino najboljše rebule. V poročilu o enološkem kongresu v Gorici je med drugim opisana kot domača vrsta belega vina, ki naj bi bila znana že iz rimskih časov pod imenom evola, navaja pa tudi, da je bilo v 19. stoletju v briških vinogradih poleg grganje največ rumene rebule. Rebula je bila najboljša in v vsem primerna za nadaljnjo gojitev, predvsem zato, ker je fliš, ki v Brdih prevladuje, zanjo najprimernejše zemljišče.

Zdaj je z njo zasajenih 467 hektarov briških vinogradov, kar je več kakor 25 odstotkov. Njene trpežnost, odpornost proti suši in kakovost so omogočile njeno hitro širjenje. Vino je sveže, sadno, s prijetno kislino, v njem je mogoče zaznati aromo po citrusih, jabolku in lipi, ob določenih pogojih pa je lahko tudi bogato, polno, medeno in mineralno. Z zorenjem pridobiva medenost, vonj po cedri in kruhovi skorji. Prepoznavno je tudi v briških zvrsteh in jim daje svežino in regionalno prepoznavnost.