Barolo za posebne priložnosti

Barolo je vrhunsko rdeče vino, ki ga v deželi Piemont v severozahodnem delu Italije pridelujejo iz sorte grozdja nebbiolo. Je močno vino z bogato aromo, visoko alkoholno stopnjo in čudovitim cvetličnim vonjem. Velja za eno najboljših v Italiji, kot znak kakovosti ima oznako DOCG – Denominazione di Origine Controllata Garantita. Za to oznako mora zoreti v sodu najmanj dve leti in nato pred prodajo še najmanj eno leto v steklenici. Kadar je staran najmanj pet let, od tega najmanj tri leta v sodu, je označen z oznako Riserva.

Je značilne rubinasto ali granatno rdeče barve, z aromo po zrelem rdečem sadju in vrtnicah, včasih tudi po tartufih in smoli. Primerna temperatura zanj je od 18 do 20 stopinj Celzija. Je dolgoživo vino, primerno za staranje, in eno tistih, ki z leti postajajo vse boljša. Čeprav ima ime po kraju in gradu Barolo, ki sta približno 50 kilometrov jugovzhodno od Torina, ga pridelujejo tudi v drugih občinah dežele Piemont, ki skupaj sestavljajo območje barola. Kot najboljše lege veljajo Cannubi, Sarmazza, Brunate, Cerequi, Rocche, Monprivato, Villero, Lazzarito, Vigna Rionda, Bussia, Ginestra in Santo Stefano di Perno. To so nekakšni »cru-ji«, čeprav uradno te oznake nimajo, njihova cena pa je višja, kakor jo ima barolo z drugih leg.

Ime trte po 
belih meglicah

Sorta nebbiolo, iz katere ga pridelujejo, ima ime po belih meglicah, ki pogosto prekrivajo to območje Italije, saj nebbia v italijanščini pomeni megla, meglica. Te pridejo kakor plima. Vino iz tega grozdja, iz katerega med drugim pridelujejo tudi barbaresco, je intenzivne živo rdeče barve in s staranjem temni ter prehaja v oranžne odtenke. Odlično se poda k rdečemu mesu, divjačini pa tudi k nekaterim zelenjavnim jedem in testeninam z bogatimi mesnimi omakami. Tudi k nekaterim eksotičnim jedem, na primer kuskusu z jagnjetino, se dobro poda, saj pride ob dišečih severnoafriških jedeh njegova aroma po vrtnicah še posebno do izraza. Dobro se prilega tudi k trdim sirom, na primer k parmezanu. Tudi h govejemu karpaču, ki je klasična italijanska predjed ali manjši samostojni obrok, se robustni in bogati okus barola izvrstno poda.

Do sredine 19. stoletja je bil sladko vino, saj so šele takrat izpopolnili tehniko pridelave tako, da je sladkor povsem povrel in je nastalo suho vino, kakršno je zdaj. Ta tedaj novi suhi barolo je kmalu postal priljubljeno vino torinskega plemstva in vladajočih Savojcev, prijela pa se ga je oznaka vino kraljev, kralj med vini. Za vinskega kralja so ga torej okronali Francozi! Barolo ni za množično prodajo in porabo, saj ni poceni, dober stane od 50 evrov navzgor za steklenico. Če jih nismo pripravljeni odšteti, je bolje, da ga sploh ne kupimo, saj so boljši dragi z razlogom, eden od teh je, da je treba po pridelavi počakati več let, da je primeren za pitje. Nekateri trdijo, da se prava stvar začne pri 70, 80 evrih za steklenico.