Balkan, združen v vinu

Konec marca sem prejel pošto, v kateri so me vabili na prvo mednarodno tekmovanje vin Balkana. Argumentacija, ki je govorila v prid dogodku, je navajala, da gre ob pridelavi 1,8 milijona ton grozdja za entiteto, ki bi bila peta na svetu in da je raznovrstnost sort na tem območju vsaj tako bogata, kot je bogat duh prebivalcev, ki živijo v tem delu sveta. Oboje drži. Kakor tudi drži, da so države Balkana v zadnjem desetletju oziroma dveh naredile ogromen napredek. Bolgarija, Grčija, Turčija, Romunija, Srbija, Makedonija, hm, nihče ni omenjal Albancev, Črnogorcev ter Bosne in Hercegovine, Hrvaška in Slovenija se je glasil cvet držav, ki so imele vstopno pravico. Organizatorji razmišljajo, da bi naslednje leto dodali še Madžarsko, čeprav ima z Balkanom toliko skupnega kot mi s Karpati.

Geografsko gledano tudi Slovenija ne leži na Balkanskem polotoku. A iz praktičnih razlogov in zaradi nekdanje pripadnosti Jugoslaviji se mimogrede znajde na seznamu balkanskih držav. Kot pravi Wikipedija: za Avstrijce se Balkan začne za Alpami, za Slovence na Kolpi, za Hrvate na Uni. Galina Niforu se pod dogodkom podpisuje kot organizatorka, Konstantinos Lazarakis, MW, pa kot vodja ocenjevanja. Iz vsake države Balkana so povabili po enega predstavnika, za mednarodno komponento je poskrbelo še nekaj angleško-ameriških MW, med njimi tudi na tem prostoru dobro znana Caroline Gilby. Sistem ocenjevanja in način dela ocenjevalcev sta bila menda avstralska. Šlo je za 20-točkovno metodo, kjer pred končno odločitvijo komisija doseže konsenz ali pa ob razhajanjih pokliče višjo inštanco. Sedemnajst vin je dobilo zlato medaljo, med njimi chardonnay 2008 vajgen, Dveri Pax, laški rizling 2009, ledeno vino, P&F Jeruzalem Ormož ter sladki šipon/laški rizling 2006, Dveri Pax. Omenjena vina so bila tudi v konkurenci za trofejo med belimi oziroma sladkimi vini, a so ostala tik pod vrhom. Namig: poskusite šipon gomila 2011, P&F Jeruzalem Ormož. V Sofiji sicer zgolj srebrn, a referenčni šipon. Osebno me je najbolj presenetila trofeja med penečimi se vini. V hiši Eduardo Miroglio so namreč iz modrega pinota izdelali perfekten brut rosé estate 2008. Hm, mar ni Bolgarija nekoliko pretopla? Kot je pred mesecem komentirala Essi Avellan, se v toplejših krajih peneči se roseji izkažejo bolje kot beli. Lahko rečem, da je bila raven ocenjevanja visoka, ocenjevalci zahtevni, medalje imajo zaslužen lesk.

Po dveh dneh ocenjevanja se je za konec tedna dogodil še festival z več kot 50 vinarji iz vseh omenjenih držav, ki je bil dobra priložnost za raziskovanje. Renomirani chateau Kamnik iz Makedonije je upravičil svoj ugled. Vina so jasna, gladka, še posebno so me prepričali resni in elegantni winemakers's selection 2009 (sangiovese, cabernet sauvignon in cabernet franc), Ten Barrels syrah 2009, ki je bil eden od redkih na festivalu, ki je jasno govoril o sorti. Tudi Ten Barrels cabernet sauvignon 2007 ter terroir vranac 2008 nista od muh. Sorto vranac sem še bolje spoznal. Gre za robustno sorto z obilo kisline in barve. Nomen est omen, resnično lahko spomni na neukročenega črnega vranca. Mavrud je bolgarska avtohtona sorta, Zagreus pa klet, ki ga prideluje v vseh mogočih slogih, tudi belega. Sorta predstavlja le dva odstotka bolgarskih nasadov in jo najraje združijo s kakšnim cabernetom in merlotom. V solo izvedbi ni prav priljubljena, saj ni tako sofisticirana, kot so francoski konkurenti, a ima značilen pikanten, poprast karakter, ki ga je zelo dobro izkazoval mavrud 2009, Zagreus.

Sicer je bila Bolgarija od nekdaj na mednarodnem zemljevidu. Pred leti so na angleškem trgu skoraj prehiteli Špance, potem se je zgodila privatizacija in vse je šlo po zlu. Bolgarija slovi kot dežela poceni caberneta in merlota, seveda pa je njen potencial bistveno višji. Zaradi poceni zemlje in delovne sile so dokaj zanimivi za tuje investicije in posestva tod mimogrede merijo tudi več kot 100 hektarjev. Castra Ruba je projekt Michella Rolanda, Midalidare Estate je ukrajinski projekt, že omenjeni Eduardo Miroglio se ponaša z italijanskimi koreninami, 300 hektarjev veliko posestvo s poljskim imenom Katarzyna na skrajnem JV Bolgarije prideluje mednarodni slog vin pod taktirko francoskih enologov. Tu so še Borovitza, Chateau de Val, Dragomir, Santa Sarah … Če vam je le všeč okus polnih rdečih vin.

Slovenijo sta zastopala Verus in Dveri Pax. Pri bolgarskem uvozniku se je točila Tilia. Samo Simonič, Dveri Pax, je bil pozitivno presenečen nad nivojem publike: »Znali so držati kozarce, postavljali so prava vprašanja, nihče ni bil videti opit. Ob 19. uri, ko se je festival končal, ni bilo treba nikogar opozarjati, da je čas za odhod. Kot kaže, je bil sauvignon prvi adut obeh hiš ob rencu in sivem pinotu, šipon je požel prikimavanja. Sauvignon Verus ter sivi pinot Tilia se že strežeta v edinem privatnem klubu v Sofiji. Slovenija ima na tem koncu Balkanskega polotoka dober ugled. Med Srbi in Makedonci, tudi Hrvati tako ali tako, a zdi se, da nas tudi Bolgari cenijo. Ne nazadnje, ko sem na delavnici omenil, da naša vina pač niso poceni, in ko sem pojasnil, da se cena večine vin, ki smo jih pokušali, giblje malce izpod deset evrov, se to nikomur ni zdelo posebno drago. Spet velja, koga vprašaš. Trgovca, gostinca, naprednega vinopivca ali kritika. Prvi bo pojamral, drugi trije manj. A ne glede na omenjeno, če moramo svoj sloves na zahodu kot Slovenija šele izgraditi, kar se ne bo zgodilo še vsaj deset let, se zdi, da je na Balkanu to nekoliko lažje.

Mimogrede: vrgel sem se na twitter. @Robert Gorjak. Če želite biti na tekočem …