GIGANT

Atti, živa legenda Bologne

Objavljeno 10. julij 2012 21.45 | Posodobljeno 10. julij 2012 21.45 | Piše: Iztok Ilich

Bologna več svojega slovesa kot prehranskim gigantom dolguje butični proizvodnji izdelovalcev testenin.

Tisti redki, ki so preživeli naskok nižjih cen in propagandnih trikov veleindustrije, dve vojni in vrsto večjih in manjših kriz ter v zadnjih desetletjih verige primestnih veletrgovskih konglomeratov, so danes žive legende. Paolo Atti, natančneje po njem imenovano družinsko podjetje, je vsekakor eden od njih. V svoj logotip so si zasluženo zapisali: Paolo Atti in sinovi, 1880 – del italijanske zgodovine. Lahko bi dodali tudi sedanjosti. Kajti njihov moto ni biti najugodnejši, temveč ne glede na vse ne popuščati, ohranjati kakovost, ki so jo cenili že očetje in dedje. Skratka, ostati v vrhu in v zavesti prebivalcev mesta stolpov. Ne zavračati vsega novega, vendar sprejemati previdno in neopazno, tako da za že nekoliko oguljenim pročeljem ni opaziti sprememb.

Družinska saga Attijevih je sicer ena mnogih, v ničemer res izjemnih bolonjskih in italijanskih zgodb o uspehu. Ustanovitelj podjetja Paolo Atti je leta 1877 prišel v Bologno iz ene od okoliških vasi in se pri priči lotil tistega, kar je najbolje znal od doma: peči kruh. Izjemno hitro je postal krušni tajkun, saj je v pičlih dveh letih že vodil 13 pekarn v mestu in okolici. Ni pa se zadovoljil zgolj s količino, temveč je vrgel oko tudi na boljše kupce, stranke nekaterih najuglednejših tradicionalnih pekarn, slaščičarn in izdelovalnic testenin v mestu, ki so imele trgovine na najimenitnejših ulicah in trgih v mestu. Tako je leta 1880 prevzel pekarno v ulici Caprarie in se z družino naselil v stanovanju nad njo. V dveh kletnih etažah so bili peči za peko kruha ter prostori za shranjevanje moke in premoga. Stanovanje je s skritimi stopnicami povezal z nižjimi nadstropji, tako da ne podnevi ne ponoči nič ni moglo uiti njegovim očem.

Vaba za turiste

Nekaj let pozneje je Atti svojo dejavnost razširil na izdelovanje polnjenih in drugih testenin, ki so bile – in so še eden od zaščitnih znakov tolste Bologne. Da ne bi začenjal vsega iz nič, je združil moči z nekaj hišnih številk oddaljeno družbo Enrico Zambelli & Co, ki je veljala za eno najuspešnejših izdelovalk bolonjskih tortelinov in druge luksuzne paste. V naslednjih letih se je krivulja poslovne uspešnosti Attijevih naglo vzpenjala. Matična prodajalna na Via Caprarie je leta 1903 ob prenovi hiše dobila novo secesijsko notranjo opremo, ki je še vedno lepo ohranjena – in vaba za turiste. Vtis, da je še vse tako, kot je bilo v dobrih starih časih, ne nazadnje soustvarjajo tudi oblačila prodajalk, rožljanje stoletne blagajne pri vhodu ter premišljeno retro oblikovana embalaža in ovojni papir.

image

Nadaljevali sta dekleti

Leta 1910 umrlega gospodarja je nasledila žena Margherita, njo pa hči Paola; kljub nadaljevanju podjetja po ženski liniji se je ustanoviteljev priimek ohranil kot še ena povezava s tradicijo. V hudi stiski med prvo vojno je bila Margherita prisiljena med drugim prodati matično hišo, ki pa so jo potomci pozneje večji del znova odkupili. V letih med svetovnima vojnama si je družba opomogla in elegantna vdova se je vključila v visoko družbo – čeprav je bila med gospemi edina zaposlena. V tridesetih letih je v kuhinji za prodajalno kar trideset žensk ročno oblikovalo različne testenine, ki so še danes zaščitni znak Attijevih dedičev, ponudbo pa so razširili tudi na slaščice in sladolede. Posebnost so med drugim postale – in ostale – riževe torte in sladice s pečenimi sladkanimi tankimi rezanci.

Med drugo svetovno vojno so beli kruh in slaščice zamenjali črni in rženi hlebci, ki so družini pomagali preživeti, kar ob kupovanju moke na črni borzi in fiksnih cenah kruha ni bilo lahko. Po italijanski kapitulaciji so pekarno nadzorovali Nemci, medtem ko so se v kleteh skrivali pripadniki odporniškega gibanja, ki so si med samimi ženskami s puškami v rokah prav tako jemali, kar so potrebovali. Česar niso vzeli vojaki, so uničile ali poškodovale letalske bombe. Obnavljanje opustošenega podjetja je trajalo več let, a trdožive ženske, čeprav se jih je pogosto loteval obup, so zmogle še en vzpon. Največjih skrbi je bilo konec, ko se je vnukinja Ana Maria leta 1956 poročila s skoraj sosedom Romanom Bonagom, pripadnikom še ene po mesninah znamenite, za ugled bolonjske kuhinje zaslužne družine in podjetja – Antica Salsamenteria Tamburini. Vezi so se še poglobile, ko so se istega leta tudi tri dekleta iz Attijevih delavnic poročila s tremi mladeniči, zaposlenimi pri Tamburiniju ...

Deli s prijatelji