Ana, dekletce iz Ulice prekomorskih brigad

Na Primorskem skorajda ni mesta, ki ne bi imelo svoje Ulice prekomorskih brigad. Te partizanske enote so sestavljali predvsem Slovenci in Hrvati z okupiranih območij, ki so vojno začeli kot prisilni italijanski mobiliziranci, po izkrcanju zaveznikov pa so jih Američani in Angleži vojaško opremili in usposobili za najhujše spopade v Dalmaciji in na Balkanu. Prekomorci so pomagali osvoboditi številna mesta, med njimi Split, Zadar, Reko, Trst. Bili so nekaj posebnega, kot so posebni tudi prebivalci ulic, poimenovanih po njih. »To smo ljudje, ki nam uspe povsem drugje, kot smo načrtovali,« mi je pred tedni dejal Mitja Lo Duca, plezalski Satan, čigar otroštvo je potekalo v tolminski Ulici prekomorskih brigad. Mitja, ki je do pred kratkim občasno spil le kakšno pivo, ima zdaj poleg Kekčeve domačije v Trenti še vinograd na Štajerskem, kjer prideluje tako dobra vina, da jih naroča celo københavnska Noma. Bolj kot sebe je sicer želel izpostaviti sosedovo hčer Ano Roš, smučarko in diplomantko mednarodnih odnosov, ki je zaslovela kot kuharica, in fanta iz bližnjega bloka Jana Cvitkoviča, diplomiranega arheologa, ki mu je uspelo v svetu filma.

Jan na največje filmske nagrade še čaka, Ana pa je pravkar izvedela, da bo letošnje priznanje za najboljšo kuharsko mojstrico, enakovredno oskarju za glavno žensko vlogo, prejela aprila v Melbournu. Njen vzpon v vrh svetovne kulinarike je bil tako bliskovit, da si zasluži obdelavo v kaki magistrski nalogi na FDV, saj niti sama ne oporeka, da se ji je življenje postavilo na glavo šele po tem, ko ji je spletni Netflix posvetil eno izmed oddaj Chef’s Table. Ki jih, mimogrede povedano, pripravi le šest na leto, v njih pa so bili prvo leto predstavljeni Massimo Bottura (Italija), Dan Barber (ZDA), Francis Mallmann (Argentina), Niki Nakayama (glasnica japonske kuhinje v ZDA), Ben Shewry (Nova Zelandija) in Magnus Nilsson (Švedska). Večina, ne pa vsi, se ponašajo z eno ali več Michelinovimi zvezdicami in so visoko na lestvici petdesetih najboljših restavracij na svetu, Malmann pa slovi po dodelani tehniki peke mesa, izpeljane iz izročila prebivalcev Patagonije. Ko je Netflix povabil Ano k sodelovanju, oddaje sploh ni poznala pa tudi čudno se ji je zdelo, da so jo izbrali. »We do our job,« ji je na vprašanje, kako so izvedeli zanjo, odgovoril David Gelb, ustvarjalec oddaje. V drugem nizu oddaj sta bili dve kuharici, poleg Ane še Dominique Crenn (ZDA), najboljša kuharska mojstrica sveta na lanski proglasitvi. »Pri Netflixu imajo očitno dobro obveščevalno mrežo, saj so oddajo posneli nekaj mesecev, preden je Dominique prejela priznanje,« mi je pred dvema tednoma dejala svetlolasa Ana, ki se ji takrat še ni sanjalo, da bo na prestolu nasledila temnolaso Dominique, Francozinjo na delu v San Franciscu.

Ana sicer že dolgo, zavestno in vztrajno gradi svojo prepoznavnost. Ko je po zaslugi ljubezni do Valterja Kramarja prišla v Hišo Franko, je bila kuhinja gospe Joži že dobro poznana in je slonela na krajevnem izročilu, zaradi česar je postal lokal priljubljen med privrženci gibanja Slow food: prav italijanski vodnik polžje druščine je bil prvi, ki je svetoval bralcem obisk gostilne, oddaljene le nekaj kilometrov od državne meje. To so bila leta, ko je gospodar Franko gostom priporočal krompirjeve njoke in domače juhe, divjačino, telečje krače, zrezke, bifteke z gobami, postrvi... Med sladicami so izstopali gibanice in kobariški štruklji, mnogi so se ustavili zgolj na angleškem rozbifu, od vedno najboljšem v dolini. Valter in Ana sta imela večje ambicije; dovolj sta že poznala visoko kulinariko, da gostom nista želela ponujati zgolj dobro pripravljene hrane, ampak doživetja. Vrstili so se obiski priznanih restavracij, iskanja navdihov in potrditev, sledenje festivalom kulinarike, širjenje kroga znancev in prijateljev, povabila na kuhanje v živo pred kamero, na štiriročno pripravljene tematske večere, na nastope na sejmih... Še pred desetimi leti se je Ana z novinarsko izkaznico pomešala med poslušalce in sledila razpravam drugih mojstrov, zdaj jo vsi hočejo na odru. Tam je iz nastopa v nastop bolj samozavestna, prava bojevnica za pristne okuse, za spoštovanje narave, za kuhinjo ničnega kilometra, za črpanje navdihov v domačem okolju. H kuhanju pristopa resno, odgovorno, brez zatekanja k hudomušnim retoričnim vložkom. Njena radoživost se izraža v barvitosti krožnikov, njena smelost v kombiniranju tekstur, njene provokacije v spajanju morja in Posočja. Takšna je bila vsaj doslej in močno dvomim, da jo bo krona kraljice vrgla s tira. Je preveč hribovsko zadržana, da bi delo in javno nastopanje jemala z mediteransko ležernostjo. In preveč je vpeta v okolje, da bi zaradi laskavega naziva zapustila Kobarid ali začela odpirati dislocirane Hiše Franko v Tokiu, Singapurju, Šanghaju, Valparaisu... Kdor jo bo želel spoznati, kdor bo želel v zaporedju petih ali devetih jedi odkrivati njen svet, bo moral na pot, priti v Slovenijo, v Staro selo.

»Ljubim to dolino. Tu je toliko pristnih okusov, ki si zaslužijo, da jih svet spozna. Zelišča, naša postrv, divjačina, poljščine, sadje pa tudi vino, školjke in raki, saj moj svet sega od Triglava prek Kolovrata do lagune in Istre. Prepričana sem, da se bo tisti, ki bo prišel na večerjo v Hišo Franko, razgledal naokoli, da bo moj uspeh pripomogel k razvoju širše okolice, k večji prepoznavnosti slovenske kulinarike,« samozavestno dodaja nekdanje dekletce iz Ulice prekomorskih brigad 7.

Ambasadorka? Nedvomno, toda brez diplomatskega potnega lista in z žuljavo roko.