Majo Štamolj Droljc smo obiskali v njenem ateljeju v Žalcu. Zanjo se je življenje po posvojitvi Žane, kasneje pa še Dilsi, močno spremenilo. To je bila velika življenjska prelomnica, ki je pomenila tudi drugačen način življenja. »Skušamo biti čim več skupaj, vsak dan kuhamo kosilo, se ukvarjamo drug z drugim. Nimava najete varuške. To ni enostavno, ampak glede na to, da imava oba svoji podjetji, delava tudi zvečer, ko gresta hčeri spat. Ves čas se usklajujeva. Dostikrat sta zraven naju, sta tudi medijsko izpostavljeni, ampak narava mojega dela je taka. Vesela sem, da ju imam in ju ne nameravam skrivati. Šestletna Žani je prvošolka in je ročno zelo spretna, ampak je v nič ne silim. Poskusiva vesti, plesti, kvačkati, potem pozabi za pol leta in se spet spomni. V Waldorski šoli jih tudi učijo na primer kvačkati, tako da lahko Žani že kvačka ob gledanju risanke. Petletna Dilsi je čisto drugačna po značaju. Tudi zato, ker je prišla v Slovenijo stara dve leti in pol in je bila kot oseba že bolj oblikovana.
Na vprašanje, kako so se spopadli s kulturnimi razlikami, Maja odgovori : »Z možem sva zelo spontana, ne bereva veliko knjig in priporočil. Ravnava, kot naju vodita situacija in življenje. Seveda ima Stane izkušnje s svojima zdaj že odraslima otrokoma. Z Žani ni bilo težav, ker je k nama prišla kot dojenčica, njen prvi jezik je bil slovenščina. Dilsi pa je morala pri dveh letih in pol v svoji domovini že sama prati hlačke, ko je z mamico še živela v plemenu, niso imeli vode, ni bila vajena tuširanja in ni poznala tople vode. Zato se je bala tuša in tople vode, jedla je z roko, govorila svoj jezik, ki ga nihče ni razumel. Ampak v enem tednu je s posnemanjem in opazovanjem začela jesti s priborom, uporabljati stranišče, se oblačiti, tudi umivanje smo uspeli urediti. Čez dan ni imela nobenih težav, zvečer pa se ji je zdelo, da bi šla spat domov. Kakšnih 14 dni je zvečer jokala in hotela v avto, ker smo se v Žalec pač pripeljali z avtom, kar najprej tudi nismo razumeli. Včasih sva sedli v avto, se zapeljali okrog, da je zaspala, zjutraj pa je že na vse pozabila. V veliko pomoč je bila seveda Žani, ker jo je videla kot sebi enako. Žani se je veliko ukvarjala z njo kot njena vrstnica, tako da nismo imeli veliko težav. Meseca maja je prišla, septembra ni več govorila svojega jezika, ampak slovensko, vse je razumela, besedni zaklad pa se ji je hitro bogatil. Ko poslušam druge starše, ki so posvojili otroke iz sirotišnic, imajo dostikrat otroci kakšne psihične težav in težave s prilagajanjem na življenje tukaj.«
Posvojitev in ohranjanje stikov
V Sloveniji je kar nekaj temnopoltih otrok, ki so jih posvojili tudi nekateri znani Slovenci. Na vprašanje, ali sta tudi onadva pri tem komu kaj pomagala, je Maja odgovorila: »Nekaterim, vendar ne neposredno. Najbolj znanim Slovencem, kot je Robert Kranjec, smo pomagali pri posvojitvi iz Gvineje Bissao. Družine s posvojenci iz Afrike se občasno srečujemo, pride tudi častni konzul Gvineje Bissao Danilo Senič. Iz te države je že 17 otrok v Sloveniji, ostali so večinoma iz Gane. Dobro je, da otroci vejo, da jih je več tukaj. Ne vem, da bi kdo imel kakšne težave ali da bi se počutili tu manj vredne. Tudi iz Liberije in Nepala so posvojenci, največ pa jih je iz Rusije. Edini sporazum o posvojitvah je imela Slovenija z Makedonijo. Tudi midva sva poskusila najprej tam. Vendar se ni dalo, veliko je bilo korupcije zraven in nekih čudnih zgodb. Rusija je zelo utečena, vendar moraš izpolnjevati njihove pogoje za posvojitev. Midva nisva izpolnjevala pogojev zaradi starostne razlike. Iskala sva alternativo, pisala tudi na Filipine, Haiti, Bangladeš, iskala možnosti prek raznih ministrstev. Potem pa je prišla Afrika. Tam ni posrednikov, dobiš otroka od staršev. Je pa bila Žani, mislim da, celo prva posvojenka pri nas iz Afrike. Kljub temu so jo vsi zelo lepo sprejeli,« je še poudarila Maja in se za nekaj trenutkov posvetila hčerkama, ki sta si z njenim dovoljenjem nase dajali razna oblačila in pri tem nadvse uživali.
Z Majo sva nadaljevala pogovor glede ohranjanja stikov z Afriko, za kar sta se odločila že od vsega začetka, saj želita, da njuni hčerki vesta tudi za svojo rojstno domovino in svojo biološko mamo in sorodnike. »Žani in Dilsi sta še premajhni, da bi potovali tja, nekaj zaradi malarije, najbolj pa zaradi tega, ker morata bolje razumeti, kaj pomeni biti posvojen, kaj mamica, ki me je rodila, in mamica, ki skrbi zame. Imata pa filmčke, posnetke iz Afrike. Imamo tudi ustanovo Toka toka Žani, ki se ukvarja z razvojem šolstva v Gvineji Bissao, sodelujemo z njihovim ministrstvom za šolstvo, tu je bil na obisku podpredsednik vlade, tam predsednik vlade, ko smo pripeljali zabojnik s pomočjo. V rojstni vasi Žani gradimo šolo, tako da smo v vseh pogledih povezani, saj imamo tam družino. Mali bosta šli tja, ko bosta stari kakšnih deset let. Se pa odkrito vsak dan pogovarjamo o tem. Včeraj sva šli z Dilsi kupit darilo za njeno mamico, pa je izbrala lak za nohte. Izdali smo tudi knjižico Metka v Gvineji Bissao, ki pomaga slovenskim otrokom spoznati to deželo,« razlaga Maja in doda, da je nadvse vesela, da vse tako teče, kot sta si zamislila in se dogovorila z možem ob posvojitvi.
Pot do uspeha ni bila lahka
V drugem delu najinega pogovora spregovoriva še o njenih začetkih in uspehih, ki jih dosega pri poklicnem delu, kjer je postala tudi ambasadorka blagovne znamke Narejeno v Sloveniji.
»Ljubezen do mode, umetnosti, lepega oblačenja, sem imela v sebi od nekdaj. Že kot majhna deklica sem veliko pletla, nastopala, igrala v gledaliških skupinah. Bila sem nekako razdvojena med modo in gledališčem. Moji starši so bili seveda zelo praktični in so me usmerili v kemijo. Tega jim ne morem zameriti, ker so mi hoteli samo dobro. In verjetno sem morala po takšni poti, sicer sedaj ne bi bilo tako kot je. Moja samovolja se je pokazala v tem, da sem vseeno težila k svojemu cilju. Igralstvo sem postavila na stranski tir in to nekako zapolnila z raznimi vodenji prireditev, da sem še vedno bila na odru. Iz kemijske šole sem šla najprej v službo, ker sem imela v Juteksu štipendijo, ki bi jo sicer morala vračati. Ob delu sem se začela izobraževati. Kratko obdobje je na UPI v Žalcu gostovala ljubljanska šola za oblikovanje. Eno generacijo so izpeljali, naslednjo generacijo sem se vpisala jaz in edina od 24 kandidatov naredila sprejemne izpite, zato v Žalcu ni bilo več oddelka. V Ljubljano sem se poskušala voziti, vendar ob delu ni šlo dolgo, zato sem se vpisala na tekstilno šolo v Celju in si ves čas želela delati v modi. Vedno več sem izdelovala oblek za druge, razlaga Maja in nadaljuje: » Po sprejemnih izpitih sem se odločila, da se bom prijavila na natečaj za obleko Miss Slovenije. Brez izobrazbe sicer ne bi mogla sodelovati, na osnovi opravljenih sprejemnih izpitov pa so me sprejeli in uvrstila sem se med deset finalistov. Od takrat naprej, ko sem se lahko dokazala z delom, se mi ni bilo več treba z izobrazbo. Prišla sem v modni svet, med profesionalce, ki so me lepo sprejeli medse, širila krog prijateljev v tem svetu, pridobivala vedno več izkušenj. Nekaj let kasneje sem zmagala z obleko Miss Universe,« z nasmehom pove Maja in doda : »V tistem času se je zgodila sprememba tudi v zasebnem življenju, spoznala sem sedanjega moža. Služba se je končevala, dobila sem že drugo ponudbo z Zavoda za kulturo in sem bila tik pred podpisom pogodbe. Takrat mi je mož rekel, da imam prvič možnost izbirati, ali iti na svoje ali spet naprej v redno službo. Da me v obeh primerih podpira, da pa imam priložnost uresničiti svoje želje. Takrat sem bila stara že 35 let in še danes sem mu hvaležna za spodbudo in podporo,« poudari Maja in še doda, da je v prvih štirih letih potrebovala podporo moža, ki jo je tudi pomirjal z besedami, da se blagovna znamka dela štiri do pet let. Sedaj je že dvanajst let na svojem z ekipo , ki ustvarja s njo.
Načrti z novo prelomnico
Pri kreiranju oblačil je Maja Štamol Droljc naredila že zelo veliko, vključno z modno revijo v Milanu , kjer je med drugim dobila tudi pomembno naročilo za poročno obleko. Sedaj pa je, kot pravi, pred novo prelomnico, novim izzivom.
»Že ves čas na željo strank izdelujem tudi modne dodatke, predvsem torbice in nakit. Sodelovala sem tudi s finsko Nokio, zdaj sodelujem s Kopatirano Sevnica in skrbim za del dizajna, ki se podpisuje Kopitarna Design by Maja Štamol. Nakit pa mi je še posebej blizu. Že predlani smo na Fashion Weeku predstavili svojo kolekcijo nakita iz plastike, ki je bil dobro sprejet in prodan, a še vedno na ravni bižuterije. Želela pa bi si več žlahtnosti, zato sem se lani poleti odločila, da grem v zlatarsko šolo. A te šole ni več. Iskala sem pri mojstrih v okolici, če bi me kdo vzel v uk, vendar ni bilo odziva. Zato sem 1. decembra lani nameravala pisati direktorju Zlatarne Celje, če me vzamejo v šolo oziroma na prakso, da se naučim oblikovanja žlahtnih kovin. Ni mi bilo treba pisati, še tisti dan me je namreč poklical zlatar iz Celja in mi dejal, da me je pripravljen učiti in sedaj sem že v tem izobraževanju. Oblikovala in izdelovala bom nakit iz žlahtnih kovin v kombinaciji z bolj avantgardnimi materiali. Diamanti in briljanti me v tej fazi ne zanimajo, ker jih drugi bistveno bolje obvladajo, sklene Maja.
