Imela jih je malo čez dvajset, ko jo je odprla. In ji ostala zvesta. Marjeta Grošelj in njen G. Izdelovalka torbic, ki ji nikoli ni bilo mar za količino, temveč predvsem za kakovost. Sediva v njeni delavnici za prodajalno, kjer božajoče diši po usnju. Spet je videti fantastično. Kot vedno. Zdi se, da je oblečena preprosto, a potem se tu in tam najde kak kos, ki te prisili, da za njo obrneš glavo. Nosila je dolg črn plašč, črne hlače, srebrno ogrlico, ki je objemala ves vrat. In prstan. Velik. Morda celo več njih, drugega ob drugem. Bila je takšna, kot ona najbolj zna biti – Marjeta. Samosvoja.
Ko sem hodila k vam, sem tuhtala, na koga me tako strašansko spominjate. In sem doumela v trenutku, ko sem stopila skozi vaša vrata. Audrey Hepburn! Ne zgolj zaradi brezčasnega elegantnega sloga, temveč tudi zato, ker sta njeno življenje oblikovala disciplina in trdo delo. Kot vas.
Audrey... Ja, tudi meni je bila neznansko všeč. Bila je oseba, ki ni slepo sledila modi. Tako kot jaz ne. Rada imam moderne stvari, a jih potem vedno nosim po svoje. To se mi zdi pomembno. Ko najdeš svoj slog, vedno dobro deluješ navzven. Ona je imela to nekaj... Ko danes gledaš njeno garderobo, se ti zdi, da bi se mirno lahko tako oblekli tudi danes. Brala sem o njej in nekje zasledila, da je vedno vstala od mize, ko še ni bila sita. (Smeh.) To pa je disciplina. No, ne delam ravno tako kot ona. Je bila pa delovna. Tudi jaz sem. In tudi mene moje delo veseli; pravzaprav ga sploh ne dojemam kot delo, temveč kot svoj način življenja. Velikokrat si mislim, kakšno srečo imam. Izražam se z oblikovanjem.
Kaj vas je mama naučila o modi? Moda je pač fina reč, a lahko tudi zasužnjuje.
Mama mi je bila s tem, kako se je sama oblačila, velik zgled. Ničesar me ni učila z dopovedovanjem. Bila je visoka, sloka, temna. Nosila je širokokrajne klobuke. Da niti ne govorim, da je vozila avto, ko je bilo to izjemno redko! In ja, ko je vozila, je vedno nosila rokavičke. A takšna je bila, to je imela v sebi. Gledala sem jo in všeč mi je bila. Hotela sem biti enkrat tako lepa kot ona. Kar je nosila, je bilo vselej kakovostno. Spomnim se nedeljskih dopoldnevov, ki sem jih kot punčka preživela z njo. Takrat je odprla svojo omaro in lahko sem pogledala, kaj vse je v njej. Pokazala mi je svoj nakit, oblačila... Kar sem videla, sem občudovala in neznansko uživala.
Niste ženska, ki bi želela izsiliti pozornost, hkrati pa so torbice vaš kričeči medij, ki ga ni mogoče spregledati.
Moje vodilo, ko izdelujem torbice, je zgolj to, da so drugačne, nekaj novega... Povprečje in uniformiranost mi nista blizu. Uživam v drugačnosti. Sama ne nosim barv, kot vidite. (Smeh.) Torbice pa... Kaj vem; so, kar čutim. Vanje dam vse, kar je v meni. So ustvarjalni pol v meni. Ne znam bolje razložiti.
Da ženska najde svoj slog, ki ni zgolj slepo sledenje smernicam, se mora poznati, tudi in predvsem svoje telo, biti v stiku z njim. Oblačilo je lahko namreč tudi samo nekaj, kar nas greje. Ženske pa, se mi zdi, ki želijo najti svojskost, morajo najprej biti všeč same sebi.
Vedno se oblačim zase. In če dam kdaj nase kaj, kar drugim ni všeč... Pa kaj potem? Izzvali ste me, tako da zdaj premišljujem o ljubezni do sebe... Dvakrat na teden grem na jogo in dvakrat na aerobiko. To mi pomaga, da je moja drža vzravnana, da se dobro počutim v svoji koži. In veste, to je pomembno! Za žensko samozavest je vadba ključna, za zdravje pa sploh. In če imaš lepo držo, si takoj malo bolj samozavesten in vitalen, kajti oblačilo seveda ni vse.
Kaj gledate na ženski, ko ji pomagate izbirati torbico?
Vse pogledam; kako se drži, kako hodi, ali je samozavestna. Včasih sem morda preveč neposredna in povem, kaj mislim. Tu in tam pride k meni kakšna gospa, ki je videti vsa sključena. Pa pravi, da ji to ali ono ne pristaja. In se vedno pritožim: »To sploh ni res! Samo pravo stvar morate najti zase in pokončno hoditi. Recite si, da ste fajn! Nič vam ne manjka!« Rada ženski povem, kaj je tisto, kar na njej izstopa. Morda ima izjemno lepe oči... Vsaka ima kaj. No, veste pa tudi, da se vedno počutimo bolje, če se vsaj malo namažemo. Ah, če bi vi mene videli zjutraj! (Smeh.) Nenamazana sploh ne grem ven.
Lepo diši po usnju tukaj pri vas. Vam tudi?
Nič več. Ta vonj mi je tako domač, da ga niti zaznam ne. Ko sem bila čisto majhna punčka, se mi je včasih malo upiral. Saj veste, otrok bi po svoje... (Smeh.) Z usnjem sem rasla. Danes me lahko že na otip predrami. Je žlahten material. Rada imam kakovostne kose; takoj vem, kaj bom naredila iz kakšnega, ko mi spolzi med prsti.
Kako je mož gledal na vas in na vaš občutek za modo?
Nikoli se ni vtikal vame in vedno je govoril, da znam sama najbolje. To, s čimer se ukvarjam, je sprejemal brezpogojno. Če sem potrebovala podporo, mi jo je dal, če je nisem, je zaupal vame, vedel, da sem povsem samostojna. Ne vem, kakšna bi bila, če bi imela drugačnega moža. Ne glede na to, kako sem se oblekla, sem mu bila všeč. Vedno mi je namenjal lepe besede.
