Ženska, ki je zavrnila najslavnejšega fotografa

Svetovno znana manekenka Bernarda Marovt je danes uspešna poslovna ženska, ki že dolga leta živi in dela v Italiji. Za lepotico, ki je pred 33 leti postala miss Jugoslavije in pozneje osvojila še vrsto drugih lepotnih lovorik, se še danes obračajo tako moški kot ženske. O tem smo se prepričali tudi sami, ko je sredi Celja pozirala fotografu Gregorju Katiču in so številni opazovali njeno lahkotno gibanje in spogledovanje z objektivom. Svoje znanje že nekaj let prenaša na mlada dekleta v lastni manekenski šoli, ženskam v zrelejših letih pa je prvič tudi pri nas ponudila izobraževanje na šestdnevni akademiji, na kateri si lahko pridobijo dodatno samozavest in se znebijo strahu.

Danes je marsikatera ženska pri 50 letih videti bolje kot pri 20. Je to zasluga drugačnega načina življenja, prehrane in gibanja?
To drži. Danes so ženske tudi pri 50, 60 in več letih videti fantastično, povsem drugače kot nekoč. Obdobje lepote in mladostnega videza se je podaljšalo, k čemur pripomorejo tudi same, saj skrbijo za svoj videz, telo, kožo in lase. Včasih se temu ni namenjalo toliko pozornosti kot zdaj, ko se zlasti od poslovnih žensk, ki so hkrati mame, pričakuje, da so vedno videti popolno, da so urejene in tudi spočite. Jaz takšnim ženskam pravim, da so univerzalne.

Vam še vedno laska, če se moški obrne za vami? Verjetno pa s komplimenti ne skoparijo niti ženske?
Ja, vsekakor mi to godi. Če sem iskrena, mi kompliment ženske laska še bolj, sploh če je iskren, kar hitro ugotovim. Moški komplimenti so namreč včasih bolj vljudnostni in izrečeni tako, mimogrede, če pa ženska da kompliment drugi ženski, to stori premišljeno in se šteje dvojno.

V Italiji ste že pred leti ustanovili akademijo za ženske, ki ste jo letos prvič organizirali tudi v Sloveniji. Pri nas poteka prav te dni. Komu je namenjena?
DonnAkademy je nekakšen intenzivni tečaj za ženske v zrelejših letih, ki traja šest dni. To je tečaj za razvajanje, čeprav gre za resno delo. Imamo skupino strokovnjakov, svetovalcev, trenerjev in psihologov, ki pomagajo ženskam do boljše samopodobe. Ženske učimo tudi pravilnega komuniciranja in hoje v visokih petah. Dejansko ima vsaka od nas tudi kakšen slab dan. A na počutje in samozavest vpliva zelo pozitivno že, če se uredimo. In tega jih učimo na tej akademiji.

Verjetno ste kot manekenka nosili veliko kreacij znanih modnih oblikovalcev. Vam je ostala katera še posebno pri srcu, prisegate na katerega od modnih kreatorjev?
Ne, to pa res ne. Moda je danes zelo svobodna in vsak lahko slog oblačenja prilagodi sebi in obleče tisto, v čemer se najbolje počuti. Kombiniranje oblačil in barv pa naj bi obvladala vsaka ženska. Modi je težko slediti, saj se spreminja vsakih nekaj mesecev. Prav tako so določene kreacije narejene le za modne revije in jih ni mogoče obleči za običajen sprehod po mestu. Dejansko pa modo ustvarjamo vsi mi, vsak s svojim slogom, ki ga izbere in mu pristaja.

Kaj mora vsaka ženska imeti v svoji omari?
Klasično belo srajco, črno krilo, kostim v temnejši barvi, hlače in jakno pa morda še kakšno večerno obleko. In seveda čevlje, ki spadajo zraven.

Vemo, da je delo manekenk tesno povezano s fotografi. Sodelovali ste s številnimi, a enega najslavnejših, Helmuta Newtona, ki se je pred leti ubil v prometni nesreči, ste zavrnili. Kar je bilo verjetno precej drzno z vaše strani, če ne kar bogokletno.
Uf, to je posebna zgodba. Najprej mi je njegova agencija potrdila delo z njim in sprva sem bila počaščena, ker je bil res eden najslavnejših fotografov. Ker sem bolj nezaupljiva, pa sem malo preverjala, kaj fotografira in kako. In ugotovila, da ima pretežno fotografirane gole akte. Pa sem se vprašala, kaj bodo meni gole fotografije, če jih ne potrebujem in tudi nočem, zato sem dva dni pred napovedanim snemanjem sodelovanje z njim odpovedala. V agenciji so bili šokirani in tudi on je bil zelo užaljen, saj ni bil vajen, da mu kdo reče ne. No, potem sva se na enem od kastingov osebno srečala, a je ob tem poskrbel za sceno. Na hodniku, polnem deklet, sem šla naravnost proti njemu, on pa je vstal in glasno naznanil: »Poglejte, to je pa tista, ki noče delati z mano.« In ko sem se mu že povsem približala, se je naslonil na mizo in vprašal: »Ali vi sploh veste, kdo sem jaz?« In rečem: »Vem, Helmut Newton.« On pa je vpil in se drl name, bila sem vse, samo človek ne. In jaz sem kar stala in ga samo nemo gledala. Kljub temu je pozneje privolil, da me fotografira oblečeno. A si me je takrat privoščil. Pozirala sem namreč v zelo ozki dolgi obleki, klečati sem morala na ploščicah v neki kopalnici, on pa me je fotografiral od zgoraj. Zaradi prisilne drže me je že vse bolelo, in ko sem imela vsega dovolj, sem vstala in se napotila v garderobo, odločena, da se preoblečem in grem. On je namreč eno fotografijo delal ves dopoldan. Prišel je za mano in me nekako prepričal, da sem se vrnila, in sva delo dokončala. Skratka, on ni bil vajen, da ženska ne bi delala po njegovih navodilih. Jaz pa sem ga zavrnila, kar je bilo za njegov ego nesprejemljivo. A me je tudi po tem dogodku še iskal in ni odnehal.

Manekenski svet v zaodrju verjetno ni tako lep, kot je morda videti. Veliko je praznih obljub, tudi drog. Vam se je kljub vsemu temu uspelo obdržati na vrhu. Kaj svetujete mladim, ki se podajajo na to pot?
Sem ena tistih, ki ne verjamejo veliko besedam. In če nič drugega, so leta in pridobljene izkušnje tu pomembne, saj se naučiš ljudem brati misli in točno veš, kaj hočejo, četudi govorijo nekaj popolnoma drugega. Določeni tudi kaj pogojujejo in rečejo, poglej, če boš ti naredila to in to, boš to in to dobila oziroma imela. V takšnih trenutkih je treba znati reči tudi ne. In ko nekomu rečeš ne, ga presenetiš in šokiraš. A odločen ne je še vedno ne in pri tem je treba vztrajati, če veš, da nekdo nima poštenih namenov.

Vemo, da imate izostreno oko za dekleta, ki imajo zanimiv obraz, ne nazadnje prirejate tudi mladinsko manekensko šolo. Če opazite zanimiv obraz med množico na ulici, pristopite k dekletu?
Ja, to pa res. Jo ustavim, povprašam, ali že ima kakšne izkušnje kot fotomodel, in ji povem, da v njej vidim potencial. Povabim jo na kasting, sama pa se odloči, ali se ga bo udeležila ali ne. Manekenska šola pa dobro deluje in dekleta jo rada obiskujejo. Sicer pa obisk priporočam tudi tistim, ki se ne nameravajo ukvarjati z manekenstvom, saj v njej veliko izvedo tudi o prehrani, telovadbi, modi, skratka o vsem, kar v življenju vsaki pride prav.

Ste se kdaj osebno srečali z Melanio Trump?
Osebno žal nikoli. Zanimivo, da to zanima veliko novinarjev, in tudi nazadnje, ko sem imela intervju za italijansko revijo Grazia, so me spraševali prav to. Povedala sem jim, da imava skupnega prijatelja, fotografa Staneta Jerka, in se ponudila, da lahko z njihovo pomočjo, če želijo izvedeti še kaj, vzpostaviva stik in izmenjava izkušnje. In natanko to se je tudi zgodilo. Melania je zanimiva zlasti zaradi tega, ker o njej vsi res zelo malo vedo. Iz Slovenije je odšla še zelo mlada, potem je kratek čas delala v eni od italijanskih modnih agencij, od tam pa je šla naravnost v New York k neki manjši agenciji, kjer pa je zelo kmalu spoznala Donalda Trumpa.

Vam je žal, da si niste ustvarili družine ali za to preprosto ni bilo priložnosti?
S tem sem kar hitro razčistila. Bilo je obdobje, ko sem nihala, ali naj izberem delo ali družino, a sem se odločila za delo. Pravzaprav za družino tudi ni bilo prave priložnosti. Imam pa veliko otrok v manekenski šoli, po akademiji pa bom imela tudi veliko novih ženskih prijateljic.

Se nameravate kdaj za vedno vrniti v Savinjsko dolino, natančneje v Ljubno ob Savinji?
Dobro vprašanje. Nikoli se ne ve in nikoli ne smeš reči nikoli. Ne vem, odvisno od tega, kako bodo potekale stvari in koliko bom še imela dela. V Italiji delam zanimive stvari, rada pa se tudi vračam v Slovenijo, saj je to moja dežela, na katero sem zelo ponosna. In lahko rečem, da sem dober ambasador, saj vsakomur ponosno povem, od kod sem.

Verjamete v usodo?
Verjamem. Nisem pa nikoli imela kakšnega talismana pa tudi zaupam bolj sebi kot drugim.