Kot se za umetnost spodobi, se izraža v številnih oblikah. Dandanes oblikovalci prestopajo meje, združujejo tehnike in material in preprosto poskušajo. Odpravili smo se na ARTish, preverit, ali ustvarjalnost res nima ovir.
»Pred dobrimi desetimi leti je Art market ponudil ustvarjalcem prvo priložnost, da se predstavijo, pred dvema letoma pa je Erika Felicijan preoblikovala osnovno idejo mini sejma in jo razširila,« začne Mojca Ocvirk, vodja za stike z javnostjo. Tako je ARTish odprl, začel nekaj novega. Ni pa samo sejem: »Ponudi še ustvarjalne delavnice, glasbene nastope v živo, dobrodelne akcije in izmenjavo oblačil ter imeniten celodnevni dogodek za druženje, ustvarjanje in prepletanje idej.« Veliko je bilo narejenega na spletu, kjer je odlična predstavitev vseh oblikovalcev. »Sčasoma, s pojavom in širitvijo takšnih sejmov in festivalov po Sloveniji, ki so sledili ARTishu in njegovemu širšemu konceptu, je ustvarjalcev vidno več, saj so tudi ne nujno šolani oblikovalci vse bolj prepoznavali priložnost, da lahko širši javnosti predstavijo svojo ustvarjalno žilico. Zavedeli so se, da znajo delati kakovostne izdelke in da zanje obstaja zanimanje,« razloži. Na vroč poletni dan je na trgu zbranih mnogo mojstrov ročnih spretnosti, ki privabljajo zanimanje domačih in tujih sprehajalcev.
Komisija izbere
»Pri ARTishu, ki v Ljubljani poteka vsako zadnjo soboto v mesecu – poleti na Gornjem trgu, pozimi pa na različnih krajih po središču mesta – se oblikovalci za vsak festival sproti prijavijo na razpis. Komisija izbere glede na kakovost njihovih izdelkov in predstavitev aktualne ARTishane, kot imenujemo sodelujoče. Skušamo držati raven kakovosti in obenem oblikovati širši spekter ponudbe izdelkov,« pojasni. Povprašam jo tudi o ustvarjalnosti moške populacije, na stojnicah namreč prevladujejo ženske. »Zanimivo je, da je med sodelujočimi manj moških, ki navadno ustvarjajo bolj praktične izdelke iz lesa, kartona in gline, ženske pa se osredotočajo na druga področja, od nakita in oblačil do naravnih izdelkov za nego,« pojasni. Nekateri lahko preživijo le od dela svojih rok, drugi si želijo. »Za večino je to še vedno dopolnilna dejavnost, a vse bolj lahko od tega tudi živijo,« pristavi. Doda še, da je tokratni sejem že 19. in v vsem tem času se je predstavilo že več kot 250 ustvarjalcev.
Melita Toth, Kitschy kužki – nakit
»Na ARTishu sem sedmo leto. To je primer dobre prakse, saj z organizacijo pomagajo ustvarjalcem, da se uveljavijo, pokažejo in tudi prodajo svoje izdelke. Po razstavljenih predmetih se vidi, da sem specialistka za živali. Začela sem s psi, sledile so jim mačke. Spraševali so me, zakaj ni določene živali, pa sem dodala še svoje najljubše. Verižice, broške in uhani so narejeni iz uničene gramofonske plošče. Sem zagovornica recikliranja, znanci so mi začeli prinašati tudi škatle. (Smeh.) S tem se na žalost še ne morem preživljati, je moja dopolnilna dejavnost. V tujino so kitschyji že potovali, tudi na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Nisem pa bila na kakšnem sejmu na tujem, kjer je predstavitev velik strošek.«
Jana Seliškar, Debudok – galanterija
»Začela sem že pred dvanajstimi leti, s tekstilom in modnim oblikovanjem. Delala sem po naročilu. Potem sem, glede na to, da sem po izobrazbi kiparka, naredila lutke in mačke: poskus združitve tekstila in kiparske prakse. Z usnjem in galanterijo delam zadnje štiri leta. Malo eksperimentiram in odkrivam vedno nov material. Nekoliko se moram prilagajati željam ljudi, čeprav mora biti v izdelkih malo mojega. Večina kupuje, kar lahko da nase: nakit in obleke. Mucke se na ARTishu ne prodajajo najbolje, bolje v trgovinah. To je moja osnovna dejavnost, živim sicer bolj skromno. Včasih se primem za glavo in vprašam: Kako bo šlo naslednji mesec? Ne predstavljam si, da bi bila v drugi službi, to mi je dobro početi. V tujino redno hodim na sejem v Gradec, ki je enkrat na leto. Ravnokar sem bila na razstavi v Beogradu, ki ni bila prodajna. V tujini, kjer je tip razstave precej drugačen kot pri nas, je recimo več pohištva.«
Kristina Beganovič,
Blackbird bags – torbice
»Pred tremi leti je bil v Oni objavljen razpis za nakupovalno torbo. Na njem sem sodelovala in naredila nekaj, kar mi je dalo zagon, da sem ustvarila blagovno znamko. Začela sem s torbami zase čez ramo, ker imam psa in je tako laže. Počasi sem dodajala praktične izdelke: torbice za kartice in telefone. Vedno dopolnjujem kolekcijo, saj ne morem delati enih in istih stvari. Bombažne vrečke bodo verjetno šle iz prodaje, saj sem material dobavljala iz Amerike in so podražili poštnino. Rada imam barve, zato so izdelki pisani. Ustvarjam iz tapetniškega materiala, tudi iz ostankov. Na ARTishu sem bila lani prvič, grem tudi na Art market. Na spletu prodajam za tuje kupce in opazila sem, da Američani bolj cenijo ročno delo in so zanj pripravljeni plačati več. Zaposlena sem v knjižnici, za zdaj si z izdelovanjem pokrijem stroške in delo; težim k temu, da bi to postalo moja osnovna dejavnost.«
Tomaž Mole, rokodelski izdelki iz orehovine
»Delam igrače, izdelke za kuhinjo, tudi torbice. Izdelki so iz oreha, ker je zelo lep les in se dobro obdeluje. S tem se ukvarjam že skoraj 20 let, preživljam pa 14. Po etno galerijah prodajam izdelke, sodijo v skupino domače in umetnostne obrti. Komisija na Obrtni zbornici Slovenije določi, kateri izdelki ustrezajo tej kategoriji. Tujcem so predmeti zanimivi, posebno sestavljanke. Začel sem s terilniki za orehe. Postopoma se naberejo izdelki, med zadnjimi sta torbici: bili sta izziv, ali je to mogoče narediti, ali sta nosljivi.«
Simona Kogovšek,
unikatne kreacije iz blaga
»Že deset let se ukvarjam s pletivom, džersijem, ki ga prešijem z opletilnimi šivi, kar je moj zaščitni znak. Modnim smernicam ne sledim, a po strankah vidim, katera barva je najbolj vroča. Naredila sem že popolnoma drugačno kolekcijo, ki ni bila prešita, pa sem se bila prisiljena vrniti k prejšnji, saj so bili ljudje navajeni nanjo. Zdi se mi, da unikatne izdelke vedno bolj cenijo. Največ izdelkov kupujejo ženske od petindvajsetega do štiridesetega leta, ne ravno stroge poslovne ženske, bolj 'freelancerke'. Glede na to, da je narejeno po naročilu, lahko veliko prilagodim. Toliko idej imam v glavi: za plašče, otroška oblačila, pa ne zmorem vsega narediti. To je moja osnovna dejavnost, njen slog je: Pisano na kožo.«
