Centimetri ločijo zadovoljnega moškega od nezadovoljnega. V različnih obdobjih svojega življenja sem imel opravka z dvema kar drobnima možakarjema, prvi je meril 161 cm, ampak se zaradi tega ni sekiral in se prav zato tudi nihče ni vtikal vanj. Drugi, s 166 cm, pa je bil povsem drugačen, očitno mu je šlo na živce, če je moral sogovornika gledati navzgor, in sem imel vedno občutek, da pričakuje moje opravičilo: »Ej, sorči, ker sem četrt metra višji od tebe, bom starše nadrl, kaj so se šli.«
Znanost zna udariti mimo, recimo frenologija, po kateri so iz oblike lobanje in s tem možganov sklepali o lastnikovem značaju in celo prepoznavali kriminalce, v času svoje največje popularnosti sredi 19. stoletja je imela velik vpliv v kazenskih zakonikih (rasističnih) ZDA in po Evropi, in podobno brez prave osnove je najbrž tudi antropološko-psihološko poigravanje s človekovo višino pri izbiranju političnih voditeljev. Ampak je zabavno.
Prva moža Rusije, predsednik Putin in premier Medvedjev, merita 170 in 163 cm, blizu so Lenin in Stalin (oba 165 cm), Julij Cezar (166), Napoleon (168), Mussolini (169), Hitler (173). Pravi jagodni izbor, ki nikakor ni v skladu z rezultati raziskav, po katerih dajejo volivci prednost višjeraslim kandidatom, menda, tako psihologi, iz povsem podzavestne predpostavke, da bodo ti lažje nadvladali nasprotnike. Že v pradavnini so vojščaki pogumneje jurišali nad tekmece pod vodstvom plečatega poglavarja.
Ampak tirani se do oblasti velikokrat ne dokopljejo s poštenimi volitvami. Ali pa jih volivci preprosto hočejo imeti, to se je zgodilo v Rusiji. Tam hlepijo po carju. In če ima car Vladimir v svojih očeh premalo centimetrov, je samo še bolj divji, Rusija je pa njegova prijazna ženska.
»Vlado, daj ga že noter!«
»Saj sem!«
»Joj, kako je velik!«
Ne vem, kako se bo Ukrajina rešila iz tega ménage à trois, dvomim pa, da se bo, denimo, eden od njenih stebrov, Vitalij Kličko, opravičil Putinu za svoj 201 cm.
