Od leta 1945 je njihov salon najti na Wolfovi v Ljubljani, ona pa posel počasi predaja v mlajše roke, hčerki Mateji Štimac. Naš pogovor je tekel o hinavščini Slovencev.
V zadnjem času je bila zelo odmevna akcija 100 znanih obrazov za Slovenijo brez krzna. Je med njimi tudi kaj takšnih, ki kupujejo krzno v vaši trgovini?
Kar precej.
Zakaj mnogim še vedno ni sporno nositi usnjene torbice in škornjev, nad nošnjo krzna pa se zgražamo?
Ne razmišljamo dovolj. Ne poglabljamo se v tehnologijo predelave. Meso piščancev, rib, svinjine, zajcev, ovc ali koz v supermarketu nam ne postavlja vprašanj o ciklusu predelave in preživetja ljudi v tej verigi. Salama je v ovitku, pasja hrana je v konzervi. Ne zamislimo se. Morda stranske produkte še lahko uporabimo? Če izpostavim zajca: zajčje meso je zelo zdravo; jemo ga mi, naši mački in naši psi. Iztrebki so uporabni kot do okolja prijazno gnojilo, od česar imajo korist tudi vegetarijanci. Kaj naredimo s kožo? Če kmet lepo skrbi za žival, jo hrani in neguje, bo lahko kožo, ko meso poje, prodal. Za nas je lahko topla obutev, oblačilo. In ko nosimo usnje, sploh ne pomislimo, da je bilo nekoč kosmato.
Slovenci smo mesojedci, mar ne?
Naj vam povem samo nekaj dejstev: po statistiki smo lani uvozili 66.000 ton mesa in mesnih proizvodov za prehrano ljudi, kar pomeni težo 16.500.000 zajčkov ali 825.000 teličkov ali 942.000 ovc ali 440.000 prašičev ali 88.000 krav. Dodatno smo za hišne ljubljenčke (mačke in pse) uvozili 32.000 ton hrane. Naj vam povem, da smo samo v Sloveniji vzgojili za mesno živilsko industrijo 273.904 prašiče (34.362 jaken), 9200 ovac (1150 plaščev), 13.452 kuncev (500 plaščev), 124.944 govedi ter 31.843.217 perutnine. Zakaj je treba te kože zaradi nasprotnikov nošenja krzna zavreči oziroma izlužiti dlako, da ne bo sporna? Zelo pomembno je, s katerega zornega kota gledate.
V Ljubljani so nas strašansko motili golobi; zdaj jih skoraj ni več. Če pride medved v Ljubljano, ga vsi lovijo, ker nas ogroža. Grozna dvoličnost. Ena živalska vrsta pač ogroža drugo. Ali pa se pojavi problem, kot pri gamsih, ki so jih zaščitili in jih je nekaj tisoč umrlo od garij, ker so se tako namnožili, da je morala narava sama poskrbeti za ravnotežje. Lovci skrbijo za lisice, jih cepijo proti steklini, jih hranijo, država pa natančno odreja vsakoletni načrtovani odvzem. Za leto 2011 je ministrstvo odredilo odvzem iz narave za 11.420 lisic. Dejansko število odstreljenih lisic je bilo 8306. Glede na to, da se njihovo krzno ni prodalo, temveč uničilo, znaša letna gospodarska škoda 500.000 evrov. (»Ne vidimo, da smo se ljudje že tako intenzivno naselili v življenjskih prostor živali,« v pogovor vskoči Milenina hčerka Mateja, »da morajo zdaj živali živeti na mnogo manjšem območju. Če bo lisic preveč, zajcev ne bo. Slovenske ženske bi lahko brez težav nosile krzno odstreljenih slovenskih lisic, a se namesto tega zažge kar 8000 kož letno, iz katerih bi lahko izdelali 554 plaščev! Si predstavljate, koliko je to delovnih mest?«)
Ko ste mi v svojem prodajnem salonu kazali izdelke, ste povedali tudi, da se iz činčile proizvaja lokalno zdravilo proti tuberkulozi. Ja?
Da, res je. Veliko ljudi misli, da se živali gojijo le za krzno – to sploh ni res. Ljudsko izročilo v Peruju je, da meso činčil zdravi tuberkulozo. Peru je naravni habitat činčil in vanj nihče ne posega. Od vsake vzgojene in prodane činčile po Evropi in Ameriki gre 0,15 ameriškega dolarja za ohranjanje tega naravnega habitata, ravno zato, da jih domačini ne pojedo, temveč ohranijo. Nedavno je bila v Peruju prijateljica, ki mi je povedala, da se tam konja niti dotaknili ne bi, jedo pa hrčke; so prava specialiteta. Ko se je spomnila svojega ljubljenčka, hrčka ... Po drugi strani pa mi jemo konje ... Konj je pri njih kot v Indiji krava.
Nerčevo olje je na primer antialergeno. (»Uporablja se v veliko šamponih, da se lasje lepo svetijo,« doda Mateja.) Povejte mi, zakaj ni sporno prodajati mišk za hranjenje kač doma v terarijih, hkrati pa je narobe miši uporabljati za medicinske poskuse? (»Veliko tistih, ki so proti krznu, je meso, nosi usnjene izdelke ter uporablja izdelke ter zdravila, ki so jih preizkušali na živalih. Ali te živali niso bile rejene za določen namen?« ponovno doda Mateja.)
Konkretno, gospodična Mateja, povejte mi kakšen primer dvoličnosti.
Ena izmed protestnic je pevka, ki je delala reklamo za obutev iz ovčjega krzna, a je vseeno na seznamu tistih, ki so proti krznu. Tu gre resnično za dvojno moralo: pljuvajo proti plaščem, ki so navzven kosmati, proti obutvi, ki je kosmata navznoter, pa ne.
Pa vi, Milena, poznate kakšen primer?
Veliko primerov dvoličnosti poznam. Znana televizijska novinarka preizkuša vso mesno mednarodno prehrano na svojih potovanjih, pozablja pa, da je na svetu milijarde ljudi, tudi v Afriki, ki jedo le ovčje meso. Druga si je pri nas kupila plašč iz zajčka, a naokrog razlaga, da ga ne nosi, češ da se boji nadlegovanja in maltretiranja kolegice pevke, hkrati pa pravi, da jo pozimi strašansko zebe ... Nekoga drugega sem vprašala, zakaj nosi jakno iz ovčjega usnja, če pa se je podpisal pod izjavo proti nošenju krzna. Priznal je, da zgolj zato, ker je hotel kolegici narediti uslugo. Potem pa je še povedal, da mu je sicer povsem jasno, kako potekata pridelava in predelava usnja, saj imajo doma kmetijo in gostilno. Ljudje sledijo modnim smernicam in danes je modno reči krznu ne. Bolj kot posamezni primeri sprenevedanja me skrbi, da z napačnimi sporočili zavajajo javnost z agresivnimi akcijami. Najbolj pa me moti, da manipulirajo z mladoletnimi otroki, med ljudi sejejo strah pred nošenjem krzna, kar tudi v Sloveniji že povzroča gospodarsko škodo. Na primer: zakaj imamo dvanajst zavetišč za zapuščene mačke in pse, pa nobenega za krave in prašiče?! Če na primer v Ilirski Bistrici najdejo psa, pokličejo horjulsko zavetišče. Tisti, ki gre po psa, dobi vrnjeno kilometrino; tudi mesečni prispevki za zavrženo žival so visoki. Stroške krije občina, v kateri žival najdejo, in znašajo mesečno kar 560 evrov. S tem, da ima žival tudi vso veterinarsko oskrbo. Odpuščeni delavci pa prejmejo mesečno okrog 230 evrov.
Kje kupujete krzno, če je pri nas torej toliko zavrženega?
V glavnem v Evropi in Kanadi, kjer so pravila o vzreji živali zelo stroga. Spoštujemo pravila CITES. Zelo gledamo na to, da gre za krzno, pridobljeno pod strogimi mednarodnimi določili, ki obvezujejo visoke standarde pri ravnanju z rejenimi živalmi. Smo člani združenja IFTF, mednarodnega združenja trgovcev s krznom. Velik poudarek damo na OA Label – znamka zagotovljenega izvora – oznako, ki zagotavlja sledljivost krzna, kjer so bile vzgojene živali. Doma ga kupimo le za kakšno kapo tu in tam. Škoda.
Slovenija intenzivno propagira solčavsko ovco in njeno meso, o krznu pa ne govorimo. Kar 9000 ovčjih kož vržemo stran! V Beli krajini v Semiču je občina prispevala kar 3000 evrov za zavetišče za pse, hkrati pa imajo ogromno ovčjih kož, ki jih ne morejo prodati. Kmetje razmišljajo, da pač lahko prodajo samo meso, kaj drugega si ne upajo. Nekdaj je bilo v Ljubljani 25 krznarjev, zdaj smo v vsej Sloveniji le štirje. Znanje predelave kože, strojenja, vse to krznarsko znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod, bo šlo v nič. Zdaj zagotavljamo visoke standarde vzreje in predelave. Kaj bo, če se bo proizvodnja preselila na Kitajsko, kjer nadzora ne bo? Sprašujem se tudi, zakaj nihče ne problematizira dogajanja v Kanadi, kjer velikanska območja uničujejo s predelavo skrilavca za nafto. Ali pa primer bobrov v Kanadi? Greenpeace je nasprotoval lovu nanje. In kaj se je zgodilo? Po nekaj letih je bilo območje polno poplav, ker so se bobri preveč razmnožili in naredili ogromno jezov. No, potem so ugotovili, da se je treba z ljudmi pogovarjati, ne pa ukrepati iz Londona in drugih »mestnih foteljev«.
