Ko jo obiščem na Tavčarjevi v Ljubljani, kjer ima svojo znamenito trgovino in se rojevajo najslavnejše slovenske torbice, jo najprej vprašam, katerih načel se drži v življenju. Marjeta odločno odgovori: »Verjamem, da se stvari ne zgodijo same od sebe in da je treba svoje delovanje osmisliti v smeri tega, kar te osrečuje in izpolnjuje.« Pri svojem delu je uspešna že 51 let. »Nikoli nisem razmišljala toliko o poslovnem uspehu, ampak predvsem o tem, da lahko ves ta čas ustvarjam in delam nekaj, kar me veseli ter je po drugi strani všeč tudi ljudem.« O navdihu, ki je tako nujen za ustvarjanje, mojstrica oblikovanja pravi: »To imaš po moje v sebi. Ustvarjam tako kot pred petdesetimi leti. Po vsem tem času si kvečjemu več upaš!« Tujina je nikoli ni preveč mikala. »Vselej sem želela ohraniti čas za družino ter edinstvenost mojih izdelkov. Najlepše je vračati okolju, v katerem lahko ustvarjaš. Tujina je sicer dobila kakšen kos, ki ga je tudi lepo sprejela, vendar nikoli načrtno in v večjem obsegu.« Posebnost njene trgovine je tudi deljeni delovni čas. »Delovni čas imam deljen že od začetka, takrat po vzoru italijanskih trgovin. Sama sem se tega hitro navadila, stranke tudi, in ker ga na začetku nisem menjala, sem ga tudi sedaj pustila. Je pa čas sredi dneva lahko zelo kakovosten – ko so bili sinovi še majhni, sem jim kuhala, v miru grem lahko tudi po opravkih ali na sprehod ipd.« Ob mojem vprašanju, ali je kdaj razmišljala o upokojitvi, nekoliko obmolkne, nato pa suvereno pove: »Vprašajte me, ko ne bom več migala.« In kaj svetuje mladim oblikovalcem? »Vsako obdobje ima svoje izzive. Ne glede na panogo verjamem, da mora vsak posameznik zgraditi osebno blagovno znamko, ki upošteva njegovo strast, kompetence in to, kar trg potrebuje.« Spustim se v njen svet in začnem občudovati njene stvaritve, ob tem pa mi pove: »Torbica je zame del življenja, del mojega poslanstva na planetu, hkrati pa zagotovo nepogrešljiv dodatek vsake ženske.« Ko jo vprašam, ali je torbica vendarle najpomembnejši modni dodatek, se nasmehne in me pomenljivo nazaj vpraša: »Koliko žensk brez takšne ali drugačne torbice poznate?«
Notranji (na)boj
Marjeta s svojo zgodbo nadaljuje družinsko tradicijo, ki se je začela z njenim očetom. » Vonj po usnju je bil pri nas namreč navzoč ves čas. Verjetno sem prve oblikovalske korake naredila, še preden sem obiskovala šolo, ko sem očeta spremljala po sejmih in nato ob večerih podoživljala videno ter v mislih ustvarjala svoje kreacije.« Svoje prve torbice se dobro spominja. »Nastala je kot zaključno delo na šoli za oblikovanje, in že takrat sem vedela, katera pot me veseli.« Ideje za nove se rojevajo povsod. »To je proces, ki se nenehno odvija. Včasih je idej veliko, drugič pa kljub naporom ne gre in ne gre. Lahko rečem, da ustvarjalnost zahteva notranji (na)boj, tega pa je pri meni na srečo še kar veliko.« Še vedno ima tak zagon kot ob ustvarjanju prve torbice. »Nikoli nisem razmišljala, kako bi bilo, če ne bi več delala in oblikovala torbic. Ustvarjalnost mi pomaga pri ohranjanju vitalnosti duha.« Spomni se prav vsake torbice, a o lastnicah, med katerimi so številna zveneča imena, noče govoriti, saj se ji zdi pomembna anonimnost strank. »Preprosto, odnos strank in torbic je njihova intima. Nikogar ne bom posebej izpostavljala. Na vsakogar, ki zna dobro nositi mojo torbico, sem ponosna. Pa naj bo znan ali neznan, karkoli že to pomeni.« Njene torbice so tudi na uradnem seznamu protokolarnih daril naše države. »Vesela sem vsakogar, ki ceni, kar delam,« jedrnato pojasni. Ne izdeluje torbic po naročilu, saj, kot pravi, to potem ne bi bila ona. Opaža pa, da ljudje vedno bolj cenijo ročno delo. »Nekoč so ga zelo cenili, a sedaj se prav zaradi poplave avtomatiziranih procesov izdelavo ročno delo vnovič vrača kot cenjena prvina kakovosti nekega izdelka.« Torbice s podpisom Grošelj pa so stvar poželenja več generacij žensk. »Če človek nekaj dela z vsem srcem, je to slej ko prej tako ali drugače poplačano.« Takšna je tudi filozofija njene blagovne znamke: »Kakovost za ustvarjanje vrednosti, ki se lahko prenaša medgeneracijsko.« Nato mi opiše: »Zadnjič je vnukinja neke gospe prinesla popravit malenkost na torbici. In je bila prav luštna torbica, stara več kot 40 let.« Ob mojem začudenju, kako je lahko vendar tako dobro ohranjena, preprosto odgovori: »Že od vsega začetka skrbno pazim na kakovost uporabljenih materialov in izdelave, kar se do danes ni spremenilo. Seveda je pomembno tudi, kakšen odnos ima nekdo do torbice, kako jo nosi. Trg danes sicer ponuja poplavo instantnih izdelkov, na splošno je tudi moda taka. Čeprav dostikrat poceni in prijetnega videza, je neki izdelek hitro lahko vprašljive kakovosti in s tem krajše dobe.«
K njej na modne obiske
Med ogledovanjem dovršeno izdelanih torbic mi pokaže svojo najnovejšo lepotico iz bordo žameta z verigami. Za njeno izdelavo je bilo treba približno 25 ur dela. »Tega se ne da oceniti. Nikoli. Eno lahko delam toliko časa, kot sem to zadnjo, spet druga pa je lahko narejena hitreje. Odvisno,« razloži, koliko časa potrebuje za eno torbico. Tudi pri torbicah ima Marjeta svoj slog. »Meni se zdi denimo zanimiva torba, ki jo daš lahko na ramo in nosiš kot veliko torbo ali prepogneš in nosiš kot pismo. Sicer pa mi je vsaka všeč na svoj način.« In zato je, kot prava oblikovalka, zvesta torbici Grošelj. »Seveda nosim svojo torbico. Meni se zdi odlično, da imam drugačno.« O tem, kaj pravi o tako oboževani Chanelovi torbici, v smehu odgovori: »Da ima precej oboževalcev.« Ko jo vprašam, koliko torbic ima doma, se najprej zamisli: »Nikoli nisem štela, ampak vedno se najde kakšna primerna,« zaključi z nasmehom. Med najinim pogovorom pride v trgovino ženska, ki je že imela ogledano torbico in jo je prišla kupit. »Včasih pride kakšna večkrat, ampak meni je to v redu. Ko spoznaš človeka, mu tudi laže svetuješ. Vedno povem, tako kot mislim.« Zato sebe ne jemlje za prodajalko. »To ni trgovina. Tukaj imamo tudi razprave o modi, kot nekakšen modni kotiček. To so bolj modni obiski.« Sicer pa aktivno spremlja modo: »Imam denimo revije vseh vrst. Za torbico moraš namreč poznati celoto.«
Svetuje gibanje
V pogovoru izvem, da redno hodi na jogo in aerobiko, občasno pa na fitnes. »Veste, vitalnost je pomembna v poznejši dobi. S tem lahko veliko pripomoreš k zdravju, kar je neprecenljivo. Eleganca ni samo v oblačilih, je tudi v obnašanju in hoji, gibanju. Če si ves okorel, se lahko ne vem kako oblečeš, pa se verjetno ne boš najbolje počutil.« Marjeta velja tudi za eno najlepše oblečenih Slovenk. »Kosov ne iščem posebej. Če kaj vidim, pa mi je všeč, in če potrebujem, vzamem, sicer pa tudi veliko kombiniram.« O današnji modi pravi, da je avantgardna. »Po novem ne sme biti vse tako zelo lepo, ampak moraš z nečim malo 'pokvariti'. Res. Tako je to.« Ob mojem smehu doda: »Zakaj pa mislite, da nosijo superge na svilene dolge obleke? Zato ker je tako.« Pripomnim, da sem tudi njo že videla v supergah. »Ah, saj jih tudi nosim. In tudi k svileni obleki sem jih nosila pred kakšnimi petimi leti.« Zdaj je to že nekaj ustaljenega. »Meni ne gre za to, kaj vsi nosijo, kaj je moderno … Če je meni nekaj všeč, se tako oblečem. Tudi če nikomur ni všeč.« Bi jo lahko še videli v supergah s svileno obleko? »Zdaj se to res precej nosi, ampak bi mogoče našla kakšne drugačne superge,« se nasmehne. Ko jo povprašam o njenih letih, brez zadržkov pove, da ima 72 let. »Veste sploh se ne počutim toliko. Meni tista letnica nič ne pomeni. Nekdo je lahko že pri štiridesetih star, če se tako počuti. Moj nasvet je gibanje. Seveda, če si zdrav. Treba je poskrbeti za svoje telo. To je po moje tudi zelo dober antidepresiv.« Doda še: »Notranje ravnovesje, veliko pozitivne energije in malo stresa.« Pa veliko smeha? »Seveda.« In zaključi: »Smeh ima zdravilne učinke in povrhu nič ne stane.«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
