Za Vuccinelijevo zgodbo stojita mati in hči. Iris in Tina, ki sta z idejo s torbicami skoraj ostali na zasneženem Ljubelju. Obe si radi ogledata dober film, največkrat skupaj, radi prebereta dobro knjigo ali pa se sprehajata po Ljubljanskem barju. Idej jima nikoli ne zmanjka, zato lahko od njiju pričakujemo še marsikaj. Morda tudi kakšno literarno uspešnico.
Kako se je zgodba s torbicami začela?
Povsem po naključju. Na Irisin rojstni dan sva šli nakupovat v Ikeo, kjer sva naleteli na prekrasno blago, nad katerim je visela preprosto narejena torbica. Ker je Iris v preteklosti že sešila kakšno torbico, se nama je utrnila ideja, da bi jih začeli šivati in prodajati. Pri blagu sva tedaj preživeli zagotovo več kot eno uro, čisto vzhičeni. Bili sva res na trnih, tako zelo, da sva se nazaj v snežnem metežu peljali čez Ljubelj in skoraj ostali tam.
Kje dobivata ideje oziroma navdih?
Hmm, to je tako kot zgodba, ki se ti porodi v glavi. Idejo dobiš, ko najmanj pričakuješ in imaš najmanj časa, ali morda vidiš kaj, kar pritegne tvojo pozornost. Trg je tako nasičen z ustvarjalnimi umetninami, da ideje padajo od vsepovsod.
Kako bi opisali svoj slog šivanja?
Predvsem odbit. Ujeti tiste pisane vzorce, ki bodo lastnicam Vuccinelijevih zakladov polepšali dan.
Katero opremo in materiale pri svojem delu uporabljata?
Vuccinelijeve tačke so glavno gonilo naše šivalnice (smeh). Vse, kar ta premore, sta dva šivalna stroja in škatla raznobarvnih niti, lesenih perlic, ljubic, pa še kaj bi se našlo. Uporabljava predvsem platno, ki sva ga za jesensko-zimsko kolekcijo kombinirali z umetnim usnjem in filcem.
Kako se lotita ene torbice? Kako poteka proces nastajanja?
Vuccineli ima nekaj modelov, ki jih nato prelije na blago. Potem je le potreben čas in nekaj potrpljenja, kakšen vbod šivanke v prst, kakšna kletvica, ko kaj ne gre tako, kot bi si zamislil, iskreno mnenje in nasmeh, ko dobiva dejansko obliko.
Poleg torbic sta razširile svojo kolekcijo?
Poleg torbic tega izdelujemo tudi kosmate lučke, travelke, torbice, primerne za potovanje, toaletke in blazinelke, mehke in pisane blazine. Ne smeva pa pozabiti na Vuccinelijev blog, ki je malo za hec, malo za res, literarni navdih, za katerega imava tudi zanimivo literarno idejo. Upava, da jo bova kmalu tudi realizirali.
Kakšni so vajini cilji in želje za prihodnost torbic Vuccineli?
Vsak bi si želel male trgovinice, v kateri bi midve imeli še delavnico in mali kinoprojektor s filmi in risankami za otroke. Želiva si, da bi Vuccinelijev glas dosegel tudi špansko vas, dobesedno, predvsem pa, da bi izdelki lastnicam polepšali prav vsak dan, sončen ali deževen.
Kaj še poleg ustvarjanja za Vuccineli radi počneta?
Žal ima dan premalo ur, da bi pogledali dva filma namesto enega ali prebrali kakšno stran več v knjigi na nočni omarici, morda tudi kaj spekli ali se lotili izdelave novih umetnin. Trenutno nam ure krajša novi član družine – kuža Božo.
