Letošnje leto je za znamko Krznarstvo Eber posebno iz dveh razlogov – obeležuje 95 let delovanja, hkrati pa se na mesto vodje počasi, a vztrajno postavlja Mateja Eber Štimac, hčerka priznane krznarke Milene, ki je po svoji teti prevzela obrt in jo postavila na modne brvi. Ljubezen, ki združuje krzno in modo, goji tudi Mateja, njene ideje so že v več kolekcijah prisotne na oblačilih in se z aktualnimi trendi približuje tudi mlajšim generacijam. »Vedno smo bili znani po tem, da smo skušali ustreči tako mlajšim kot starejšim, vnukinjam in babicam. In vsem vmes. Sama bom usmerjena v to, da bomo imeli trendovske izdelke, da bomo sledili modnim smernicam, vendar ohranili tudi klasične izdelke,« nam je povedala Mateja Eber Štimac. Z njo smo se pogovarjali v salonu v središču Ljubljane, pogovoru pa se je kmalu pridružila tudi Milena, ki je s čustvenimi odgovori, ki dokazujejo predanost delu, potrdila, da se še ne bo kmalu poslovila od svojega dela. »Seveda bo mama ostala prisotna, njene izkušnje in znanje so neprecenljive, zakaj bi si sploh želela ostati brez njih? Sploh pa si tudi sama želim ustvariti družino, tako da mi bo njena pomoč prišla še kako prav,« je odkrita Mateja.
Mateja, kje črpate ideje za kreacije?
Največkrat pri strankah. Pri njih vidim, kaj bi kateri pristajalo, one so moj navdih. Sicer pa je moj navdih moja ljubezen do dela. To res rada počnem in ideje prihajajo same od sebe. Kdaj kakšen pogled posvetim tudi tujim kolekcijam, da vidim, kaj ustvarjajo. Všeč so mi kolekcije hiše Fendi, oni imajo res lepe dodatke, plašče in torbice.
In kakšni so trendi za letošnjo zimo pri krznenih oblačilih?
Mateja: Letos so mlajše obnoreli kosi z dolgimi dlakami, se pravi lisice, rakuni. Sicer pa so zelo trendovski brezrokavniki, iz mode pa nikoli ne bo šel klasičen nerc. Ta je zelo eleganten, nekoliko bolj ekskluziven in uporaben. Za tiste, ki gojijo športno eleganten slog, je priročno tudi zajčje krzno.
Kakšne stranke kupujejo pri vas?
Mateja: Prav vse. Ni določenega profila, saj zadovoljimo želje vseh. Pridejo pa tudi stranke z zdravstvenimi težavami. Tisti, ki ne prenesejo mraza, imajo nanj alergijo, tem pomaga le krzno. Nič namreč ne greje tako kot ovčje krzno.
Kako poteka vaše delo, sodelujete tudi pri sami izdelavi oblačil ali le pri oblikovanju?
Delujem na vseh področjih. Zjutraj grem v šivalnico, potem v pisarno, v trgovino in nazaj v šivalnico. Čez dan tako zamenjam več lokacij. Največ delamo čez poletje, spomladi se začnejo priprave na naslednjo sezono, poleti pa pridno delamo.
Ko se pogovarjamo o krznu, seveda ne gre brez teme o nasprotnikih oziroma tistih, ki se nad krznom zgražajo.
Milena: Ovčke v Sloveniji na primer zametavamo, uničujemo surovine. Vsako leto se poje ogromno mesa, kožo pa zakopljemo. Enako z zajci, imamo tisoč rejcev, ki ne morejo nič prodati. Tudi pri govejih kožah je tako, namesto da bi jih uporabili za preproge ali torbe, jih raje zakopljemo. Pa imamo pri nas najlepše kože na svetu, a jih uničujemo in raje hodimo po sintetiko. V Sloveniji se ne zavedamo, da bi bila naša prehrana cenejša, če bi kmet skupaj z mesom prodal tudi kožo. S tem bi imel kmet lepše življenje. Ne pomislimo, da uničujemo naravno bogastvo. Tu ne gre le za to, da bi preživeli krznarji, temveč gre tudi za preživetje kmetov. Tako ali tako bomo pojedli meso, če ne mi, pa naše živali. Konec koncev je mučitelj tisti, ki ne da svojemu mačku mesa.
Mene prizadenejo vsi protesti proti krznu, ker sploh ne pomislijo, da gre za stranski produkt in da je nacionalno bogastvo. Na leto moramo v Sloveniji zaradi uravnavanja populacije odstreliti 10.000 lisic in vse to zakopljemo, Hermina Kovačič, ki je na naši zadnji reviji nosila krasen plašč iz lisice, pa je deležna groznih obsodb. Skregani smo s pametjo. Nastaja velika gospodarska škoda.
Mateja: Pri znanih in manj znanih protestnikih gre za veliko sprenevedanje. Ne razumem napadov na ljudi, ki nosijo krzno. Ali se njihovi ljubljenčki prehranjujejo le z zelenjavo? Ali se ne uprejo oglasom z mesom, iz katerih dobijo plačo na komercialni televiziji? Ni vse črno ali belo, da bi lahko tako obsojali. Si predstavljate, da nihče ne bi jedel mesa in bi nosili le umetne materiale? Bi svet lahko tako deloval? Noben ekstrem ni dober! Od nekdaj velja, da živimo z roko v roki z naravo.
Milena Eber Štimac. Foto: Jože Suhadolnik, Delo |
Ali se vam je kdaj zgodilo, da so se ljudje, ko ste se sprehajali po mestu, zgražali nad vašim krznenim plaščem?
Mateja: Nikoli, prej nasprotno. Gospe pridejo do mene in vprašajo, kje sem dobila plašč, ter ga pohvalijo. Prav tako moje prijateljice in znanke. Vedno so navdušene nad kosi, ki jih imam. In krzno nosim prav vsak dan. Jeseni in spomladi, ko še ni tako mrzlo, pa vsaj dodatke, kot so ovratniki ali brezrokavniki.
Milena: Tudi sama nimam nobene neprijetne izkušnje. Enako, ko sem v Londonu, Parizu ali na Dunaju, za katere govorijo, da tja pa ne smeš v krznu. Kamor koli sem šla, se mi ni nikoli nič zgodilo. Že sam odnos do človeka, ki je lepo oblečen, je drugačen. Pa ne gre za zavist, temveč spoštovanje. Sicer pa bi se pri ljudeh, ki dajejo neprimerne opazke, lahko vprašali, kako so vzgojeni. K nam je prišla 90 let stara gospa, vsa pretresena, kaj so ji rekli. Kakšen človek lahko zmerja 90-letno gospo? Ko pa jih vprašaš, kakšne čevlje so si obuli, so pa vsi tiho.
In kaj pravite ljudem, ki nosijo usnjeno jakno, čevlje, krznu pa nasprotujejo?
Mateja: Gre za neozaveščene, zmanipulirane ljudi. Veliko pa jih to izkorišča tudi za samopromocijo. Mi krzno kupujemo iz Evrope, kjer veljajo res strogi zakoni in je reja nadzirana. Kakšni pa so zakoni v tovarnah na Kitajskem, od koder je večina tekstila v drugih trgovinah? V kakšnih razmerah delajo kitajski otroci? Pri nas se zakonov držimo. Tam, kjer morajo delati za pest riža, pa so vrednote povsem drugačne.
Morata pa priznati, da si marsikdo krzna ne kupi ne zaradi predsodkov, temveč ker si ga pač ne more privoščiti.
Milena: Za človeka, ki je oblečen v krzno, velja, da ima nekaj v denarnici, a v resnici ni tako nedostopen. Nekaj pa je tudi v lastnosti slovenskih žensk. Slovenke vse vlagamo v svoje otroke, vnuke … Možje pa si brez slabe vesti kupujejo drage avtomobile. Italijanke in Francozinje se rade pokažejo v novem plašču, se pustijo razvajati, pustijo, da jim moški kupi oblačilo. Slovenke pa smo skromne in si nočemo privoščiti plašča, ki bi nam služil leta in leta. Še pred nedavnim se je zgodilo, da je gospa v naši trgovini rekla, da se ji zdi plašč predrag, pa ji je mož odvrnil, da je on toliko vložil v nova platišča. Moški si privoščijo, slovenska ženska pa nima tega v sebi.