»Za nekatere si vedno super in poceni, za druge pa nikoli nisi dober in si vedno predrag,« o zahtevnosti strank pravita šivilji iz Ljubljane Marjana Rot in Darja Jerina, ki imata svoje šiviljstvo Da-Ma.
Krize ne občutita
Marjana se je s šivalnim strojem prvič srečala, ko je bila še deklica in je pri šivanju opazovalo mamo. Začela je ustvarjati obleke za punčke, pri 13 letih pa je sedla za stroj in si sešila spalno srajco. »Še danes jo imam pred očmi. Bila je flanelasta in imela je rožice.«
Z oblačili za punčke je začela tudi njena sodelavka Darja, a se je s strojem prvič srečala šele na tekstilni šoli. Obe sta zadovoljni, da sta v poklicu, ki ju veseli in izpolnjuje. Krize, ki je načela mnoge, nista občutili. Stranke s sabo pogosto prinesejo slike oblačil. Na podlagi teh izrišeta kroj, na merjenju se določijo detajli. »Pri delu po naročilu pridejo prav izkušnje. Pri stalnih strankah vem, kje je treba paziti in kaj jim je všeč.«
Pogosto se zgodi, da stranke pridejo z blagom in vse prepustijo njuni ideji. »Sva dve, vsaka da kakšno idejo. Ko spoznaš stranko, je čisto drugače. Včasih ne vedo, kaj bi imele, vedo le, da bi rade kaj drugačnega,« poudari Darja.
Popravila in predelave
Veliko krojita, veliko je tudi popravil in predelav, predvsem zimskih plaščev. Če je material še dober, se jih veliko ljudi odloči le skrajšati ali zožiti. Zgodi se tudi, da na popravilo prinesejo spodnje hlače ali nogavice.
Seveda spremljata modne smernice. Slovenski modni oblikovalci pogosto naredijo, kar ni nosljivo, sami pa največ oblek naredita za maturantske plese, valete, birme in tudi poroke. Darja omeni, da največji problem nastane takrat, ko stranke ne vedo točno, kaj bi rade. No, mlajša dekleta si želijo oblek, kakršne vidijo na znanih manekenkah.
Med mladimi ni veliko zanimanja za šiviljstvo. Če se ne bo kmalu kaj spremenilo, lahko ta poklic izumre. Darja pravi, da sploh ne ve, kje bi mladi danes na tem področju še dobili prakso. »Šola je le odskočna deska. Treba je veliko delati. Midve sva delali tudi lutke za gledališke predstave.«
Ustvarjalna družina
Šivanka in nit pa sta bili v zibelko položeni Benjaminu Koželju, ki ustvarja v družinskem podjetju Studio75b v Grosuplju. Njegova mama Jožica je začela pred 25 leti, njeno šiviljstvo se je do danes razširilo v družinsko podjetje, v katerem delajo tudi mož in starejša od treh sinov. »Pri nas je to že v družini. Začela sta mama in oče, zdaj pa delava tudi jaz in brat. Delamo tudi tapetništvo, fotelje, poročne obleke, zavese, dekorativo, folklorne obleke, uniforme …«
Benjamina je zanimala moda. »Končal sem srednjo oblikovno, smer moda. V šoli sem se naučil o krojenju, za šivanje pa bi lahko rekel, da ga imam v krvi.« Omeni, da so ljudje postali zelo zahtevni, za manj denarja hočejo veliko več.
Izdelujejo tudi veliko moških oblek. »Zanje je treba res veliko znanja, še več kot pri ženskih. Vse mora biti narejeno vrhunsko, da obleka stoji, kot mora stati.« Starejši gospodje so za klasiko, mlajši pa so odprti za predloge in za drznejše kreacije. »Pri oblekah je pomembno, da jih znajo nositi. Če se v njej dobro počutiš, je lahko tudi najcenejši kos najboljši,« pravi Benjamin.
Papir prenese vse,
obleka pač ne
Tako kot kroj in izdelava je pomembno tudi dobro blago. »Če hočeš dobro blago, moraš plačati. Strankam svetujem, da vzamejo boljše blago, ker se vendarle dela obleka po meri. Razlika med kakovostnim in nekakovostnim blagom je res velika. Za en kroj lahko uporabiš različno blago, in obleki bosta popolnoma drugače stali.«
V družinskem podjetju so, pravi Benjamin, zelo prilagodljivi: »Če je treba, naredimo tudi čez noč.«
V nasprotju z Darjo in Marjano, ki ne sodelujeta s slovenskimi oblikovalci, ima Studio75b veliko izkušenj na tem področju. Sodelujejo z Nino Šušnjara, Majo Ferme in drugimi. »Oni narišejo kreacijo, papir prenese vse, mi pa moramo potem skupaj najti rešitev, da je izdelek dober. Oblikovalci lahko kaj narišejo in si zamislijo, ampak ko daš skupaj kroj in material, ni nujno, da bo tako tudi stalo,« pravi Benjamin.
Tudi on meni, da bo poklic izumrl, ker je šivilj in krojačev vedno manj. »Tudi šol ni več. Na oblikovni šoli dobiš osnovo, ampak to še zdaleč ni dovolj. Rokodelci so vedno bolj redki in vedno bolj iskani. Danes so takšni časi, da so vsi študirani. Tudi dobrih čevljarjev je vedno manj. Ljudje so premalo razgledani o teh poklicih. Dejstvo je, da je ta poklic premalo cenjen in da počasi izumira.«
