V Indiji je res težko dobiti dobro kavo; ko moraš izbirati med nescafejem in čajem, izbereš čaj. Po treh mesecih popotovanja sem skoraj pozabila okus dobre črne kave. Sedela sem v pisarni neke tovarne v Jaipurju, štirimilijonski puščavnati prestolnici Rajastana, in čakala, da mi Mirza pripravi pravi slovenski barcaffe v pravi bosanski džezvi. Mirza, kaj počneš v tej puščavi?« sem ga vprašala. »Delam nakit,« se je nasmehnil, »Dipeš me je povabil in zdaj sem tu, v Indiji!« Okej, dejstva. Mirza Grošić, mlad slovenski oblikovalec, je najprej prodajal nakit na ljubljanskih stojnicah, naključje pa je pozneje naneslo, da je par sezon oblikoval nakit za znamko Oktober. Nakit ga je vedno spremljal ne glede na to, kaj je počel. V Jaipur je prišel na povabilo Dipeša in Dipaka, bratov iz Nepala, v njuno tovarno oblikovat nakit.
Kako se je sploh začela zgodba z nakitom?
Dipeš: Leta 2002 sem končal študij v Sloveniji, hotel ostati tam in iskal priložnost za posel. Začel sem z dobavo različnega blaga, svile, bombaža iz Pakistana, Bangladeša, Indije, nato so prišli na vrsto kamni. Počasi smo začeli sami izdelovati srebro in kamne in tako se je v posel vključila vsa družina.
Vsa družina?
Dipeš: No, če v Evropi rečeš družina, misliš na svojo ženo; v Indiji je ta pojem širši. Sodelujem s starejšim bratom, starši so ostali v Nepalu, kjer imajo svoj lastni posel, hkrati pa naju z bratom podpirajo v tem, kar počneva. Dipaka sem poklical, naj pride iz Nepala in se preseli v Indijo. Zaradi politične situacije v Nepalu je bilo takrat bolj enostavno in obetavno, da odpremo v Indiji svojo proizvodnjo. Tako je po približno enem letu nastala naša mala tovarna z eno mašino in dvema delavcema. Proizvodnja se je večala, dobivali smo veliko naročil, začeli trgovati z rubini, safirji, smaragdi in drugimi dragimi kamni. Dobava se je razširila tudi na indijski trg in Evropo.
Dipeš, torej si veliko na poti med Evropo, Slovenijo, Indijo in Nepalom. Govoriš tudi presenetljivo dobro slovensko. Vemo, kako zveni indijska angleščina, ampak prvič imam priložnost slišati indijsko slovenščino in moram priznati, da te je kar zabavno poslušati!
Mirza: Še posebej, ko govori vice o Mujotu in Hasotu! (smeh)
Ja, Mujo in Haso v Indiji Koromandiji! Povej, Dipeš, kako si spoznal Mirzo?
Dipeš: V Ljubljani in na kavi, seveda. Prej sva se srečevala v mestu, skupaj pa naju je pripeljalo naključje, da sva postala sostanovalca. Takrat sem ravno končal magisterij iz ekonomije in se odločil, da ostanem nekaj časa v Ljubljani. V Mirzi sem sprva našel prijatelja, nato prepoznal njegovo nadarjenost za oblikovanje nakita. In zdaj je tu, da skupaj ustvarjamo zgodbo.
Mirza, pa smo prišli do tebe. Prihajaš iz Bosne, od leta 1992 živiš v Ljubljani. Kako se ti zdi to, da si se znašel tu, v Indiji?
Mirza: Najbrž je res, da življenje piše najboljše zgodbe. Sprašujem se, kaj je večji del mene, Bosna ali Slovenija. V Bosni sem rojen, ampak večji del svojega življenja sem preživel v Sloveniji, papirji pravijo, da sem Slovenec in tako se tudi počutim. Da sem prišel v Indijo, sem potreboval kar nekaj časa. Doma se je zdelo vse zelo daleč, a ko sem v resnici prišel, sem ugotovil, da je Indija veliko bližje, kot sem mislil. Prišel sem na obisk in hkrati po izkušnjo, da vidim, kako poteka ves proces, kako deluje sistem v tovarni in kakšne so vse možnosti. Ko sem stopil čez mejo z Indijo, smo sočasno dobili še neki nov projekt, tako da se je moje bivanje v Jaipurju podaljšalo. Jeseni se najbrž spet vračam sem.
In tako si prišel v Jaipur, ki velja za svetovno prestolnico draguljarstva. Ali je cena kamnov res nižja glede na velikanski trg?
Dipeš: Beseda poceni je zanimiva in hecna. Kaj je zate poceni, ceneje? Mogoče je pet evrov zame veliko, za nekoga drugega malo. Vprašanje je, kaj potrebuješ. V Jaipurju je ogromno ljudi, ki se ukvarjajo s tem poslom, lahko dobiš katerikoli kamen, ki ga želiš, vse je mogoče. Zato smo se tudi odločili za tovarno tu in ne drugje. Lahko rečem, da so v primerjavi z Evropo kamni tukaj bolj poceni, ampak pri tem je treba upoštevati različne dejavnike, kot so življenjski standard, delovna sila itd. Kar kamne seveda dodatno draži, je tudi izvoz v Evropo, stroški prevoza.
Koliko delavcev zaposluje vaša tovarna?
Dipeš: V naši mali tovarni je zaposlenih približno 25 delavcev. Majhna v primerjavi z nekaterimi drugimi indijskimi proizvodnjami; kljub temu smo ponosni na to, kar imamo, in poskušamo vzdrževati kakovostno raven. Bodisi glede čistoče bodisi politike zaposlovanja. V Indiji, recimo, državni socialni sistem glede zavarovanja ni urejen. V naši tovarni pa se trudimo za zdrave delovne razmere in zagotavljanje varnosti za delavca – če je pri nas zaposlen več kot šest mesecev, pokrijemo stroške njegovega zavarovanja.
Kako zaznavata ekonomski situaciji v Indiji in v Sloveniji? Prva velja za vzhajajočo ekonomsko silo, druga se bori z recesijo in zateguje pas.
Dipeš: Danes zjutraj sem bral, da v Indiji pričakujejo sedemodstotno gospodarsko rast. Je država, v kateri spodnji srednji sloj počasi prehaja v zgornji srednji sloj, in bo po mojem mnenju kmalu edina država na svetu s tako številnim zgornjim srednjim družbenim razredom. Kupna moč se veča, zato smo tudi zelo optimistični, kar zadeva našo proizvodnjo. K nam prihaja vedno več tujih in prepoznavnih znamk. Swarowski in Hugo Boss, na primer, sta najbolje prodajani prav v Indiji! Za Slovenijo ne morem povedati prav dosti, rečem lahko samo, da je treba biti optimističen. Hkrati si želimo, da bi k nam prišlo še več oblikovalcev iz Slovenije, da bi vzpostavili produktiven odnos med obema trgoma in hkrati podprli individualno ustvarjalnost oblikovalcev. Priložnost, ki smo jo ponudili Mirzi, da dela z nami, lahko v prihodnosti ponudimo tudi drugim.
Mirza, kako poteka oblikovanje pri tebi? Je zate dizajn umetnost ali obrt, mogoče oboje hkrati?
Mirza: Moja izkušnja z znamko Oktober me je usmerila v »fashion« oblikovanje, ampak odkar sem tukaj, se vedno bolj zavedam pomembnosti kupca in oblikovanja nakita kot obrti. Nakit je seveda tudi potrošni material. Pri nas smo na splošno bolj usmerjeni v »fashion«, za nas obstaja samo zahod, na vzhod pozabljamo. Tu pa so zelo uspešni v tem, da delajo s tradicijo, in to jim omogoča širino, neko večjo zgodbo. Pri nas kultura nošenja nakita ni tako razvita, medtem ko je Rajastan meka za nakit, v samo kulturo je vpisan, tudi moški ga nosijo.
Ekonomska vrednost nakita ...
... v etnoloških muzejih vidimo orožje, posodo in ne nazadnje nakit. Zmeraj je in bo nosil to vrednost, v vsaki kulturi ne glede na to, kje si. Hkrati pa je intimen, ima tudi emocionalni naboj. Ko oblikujem nakit, izražam sebe, svojo ustvarjalnost. Všeč mi je, da lahko z detajlom poveš veliko zgodbo, in ker je nakit nekaj oprijemljivega, to podariš naprej neki osebi, neki ženski, recimo, njej in sebi v zadovoljstvo. Ko polepšaš žensko, polepšaš svet.
Mirza, kako doživljaš življenje v Indiji, ali kaj pogrešaš od doma?
Mirza: Življenje v Indiji ni tako preprosto ali poceni, kot si predstavljamo. Z našim denarjem lahko živiš tu dobro, če pa tukaj tudi delaš, je drugače. Pri ceni goriva je razlika majhna. Kar me fascinira v Indiji, je življenje na ulicah. Ko gledam ta vrvež, se počutim, kot da sem v nekem dokumentarnem filmu. Zanimivo pa je, da se v tem kaosu počutim bolj varno kot na naših ulicah. V mestu, ki ima več prebivalcev kot celotna Slovenija! Rikše, psi, krave, biki, kamele, sloni, ves svet je na ulici! Ljudje tukaj so zelo strpni in potrpežljivi. Vsi, ki so udeleženi v prometu, se zavedajo drug drugega in vsak si pri njih zasluži svoj prostor pod soncem. To je zame ena metafora za Indijo nasploh v pomenu demokratičnosti. Jaipur je med drugim znan tudi po dobri in pekoči hrani ter izvrstnih slaščicah ...
... na moje veliko presenečenje sem tu odkrila sladice, prevlečene s tankim slojem srebra, in to se v resnici jé!
Dipeš: Ja, to srebro je res čisto srebro, skoraj stoodstotno. V ajurvedi velja, da ni nič narobe s tem, če človek zaužije čisto srebro ali zlato v minimalnih količinah.
Mirza: Poleg tega dostikrat v teh sladicah, ki so nekako podobne halvi, okusiš aromo vrtnic. Ampak to ni umetna aroma, to so prave puščavske vrtnice z zelo močnim vonjem. Takih vrtnic pri nas ni. Ko greš na bazar, ves bazar omamno diši po teh vrtnicah.
Ti pa si sem prinesel turško kavo in džezvo.
Mirza: Ja, vsako jutro za Dipeša in zase pripravim sladko črno kavo. To je naš jutranji ritual, nekaj, kar sem prinesel s seboj in bom tudi pogrešal, ko jo zmanjka! Prvo, kar zares pogrešam tukaj, je socialni stik, druženje v lokalih, to, da greš ven z nekom na dober kozarec vina – tukaj tega preprosto ni.
Jaz pogrešam zeleno solato.
Dipeš: Tudi jaz! V Nepalu imamo sicer vrt, tako da vedno, ko sem v Sloveniji, kupim semena, ki jih nato posadimo.
Mirza: Zraven banan, kokosa, manga in papaje raste na vrtu kristalka. So že znani kot družina, ki ti spakira solato za sabo, če prideš na obisk! (smeh).
Dipeš: Pogrešam tudi čistočo.
Mirza: In disciplino! Ko hodiva skupaj po ulicah, se Dipeš ustavi ob kupu smeti in se začne razburjati, kaj to dela tukaj. Mene to tako zelo ne moti, to je necenzurirani del Indije. Hkrati vem, da veliko ljudi, še posebej otrok, na ulicah smeti reciklira, s tem se preživljajo. Ampak potreben bi bil nekakšen sistem, da bi to v vsaki ulici in občini bolje uredili. Kljub stereotipu umazane Indije pa je res, da proizvedejo manj smeti kot Evropa.
Zame je kulturni šok to, da nikjer ni košev za smeti. Včasih nosim zmečkano plastenko po ves dan s sabo in se na koncu vdam v usodo in jo odvržem na tla. Na to se res ne morem in nočem navaditi!
Dipeš: Na začetku, ko sem bil v Sloveniji, sem nekaj časa stvari metal kar na tla, preden sem ugotovil, da obstaja koš za smeti. Zdaj, ko sem v Indiji, včasih iščem koš, pa ga ni!
Mirza: Če si v Indiji in si stvari jemlješ preveč k srcu, res ne moreš preživeti.
Dipeš: Deset let sem živel v Sloveniji in tudi tam je bilo marsikaj šokantnega zame. Kar je lepo pri tem, je, da vidiš drugačnost, raznovrstnost; dolgočasno bi bilo, če bi imeli Mercator tudi v Indiji.
Mirza, v čem se ti zdi indijska družba drugačna od slovenske?
Mirza: Zdaj razumem, zakaj ljudje pridejo iz Indije z novim navdihom, z rdečimi pikami na čelu. Tukaj je velikanski poudarek na tradiciji, na obredih. Družina je zelo pomembna, zelo si pomagajo med sabo, spoštljivi so drug do drugega. Čeprav odnosi niso nujno vedno dobri, tako kot drugod, se bodo vedno dobili, preživeli čas skupaj. Pri nas se družinski člani zaradi kakšne zamere lahko tudi po več let ne vidijo ali celo popolnoma pretrgajo stike. Tukaj sem se začel zavedati, kako je Slovenija majhna in kako agresivni in tekmovalni smo. To sem videl pri igri človek ne jezi se. Na začetku sem jih res šokiral z igro. Indijski način igre sploh ne omogoča možnosti, da poješ sotekmovalca, pri nas pa prav uživamo v uničenju nasprotnika! Spodbuja se individualizem, vsak živi zase, kako naj se potlej družinski odnosi izboljšajo z združevanjem, zbliževanjem? Individualizem omogoča navidezno svobodo, a nas dostikrat pušča v osamljenosti. To različno kompenziramo, tudi z druženjem v lokalih, recimo, kjer si ustvarjamo nadomestne družine. Ampak taka družina te ne obvezuje k ničemer. Prideš vsak petek, srečaš svoje vikend prijatelje, spiješ nekaj, se pokažeš v najboljši luči in to je to. Hočemo biti samostojni, imeti svoje stanovanje, potem pa ne zdržimo doma sami s seboj in vsaj enkrat na dan se je treba srečati z nekom na kavi ali na pivu. Tukaj družina ogromno časa preživi skupaj, bodisi da gre za druženje ob hrani, ob gledanju telenovel ali preprosto ob pogovorih, za katere nikoli ne zmanjka motivacije. Kar se tiče zbliževanja... Indija je ogromna – da prideš v drugo mesto, včasih potrebuješ deset ur. V desetih urah pridemo iz Ljubljane do Pariza, pa se nam Pariz zdi tako daleč!? Zanimanje za druga mesta in kraje je pri nas nujno. Ljubljančanom je Split bližje kot naš Maribor! Tu je drugačna percepcija za razdalje; čeprav so razdalje neprimerljivo večje, je vse blizu.
Imel si priložnost obiskati Nepal. Povej, katere ženske so lepše, Indijke ali Nepalke?
Mirza: (smeh) Oboje so lepe, morda so Nepalke malo lepše in očarljivejše, ker so bolj mešane. Nepal je bil zame eno veliko presenečenje glede raznolikosti kultur in ras, v tem me malo spominja na Bosno. Indija je na videz bolj tradicionalna, presenetilo me je, kako urban je Katmandu. Rasizma in nacionalizma tam skorajda ne poznajo, taka mešanica vsega je tam.
Ja, tudi mene v Indiji navdušuje ta nora mešanica vsega. To se najbolj opazi na področju religije, saj poleg hindujskega templja stojijo mošeja, katoliška cerkev, budistični tempelj ... Čeprav prevladuje hinduizem (več kot osemdesetodstoten je), različne vere uspevajo v sobivanju. Pri nas pa se ne najde mesto za eno mošejo v glavnem mestu! Politični ekstremizem v Indiji je seveda nekaj drugega, še vedno niso popolnoma pomirjeni na severozahodu, problem s Pakistanom in Kašmirjem je zelo dolga zgodba.
Mirza: Hkrati pa je Pakistan oboževan recimo v glasbi. Slog qawwali petja v urdu jeziku je zelo cenjen in Nusrat Fateh Ali Khan je še vedno živeča legenda. Morda je celo popularnejši v Indiji kot v Pakistanu. Ja, raznolikost je res velika, že znotraj hinduizma so razlike, nekateri jejo meso, drugi so vegani.
Kje vidiš svoj nakit, na vratu indijske ali slovenske lepotice?
Mirza: V tovarni sem na začetku kosom nakita, ki so bili v obdelavi, nadel imena bollywoodskih igralk. Na tak šaljiv način sem sprostil napetosti v komunikaciji z indijskimi kolegi, saj mnogi sploh ne govorijo angleško. Tudi sam sem se že naučil nekaj osnovnih izrazov, kot so dobro, debelejše, tanjše itd. Nakit pa, upam, da bo krasil tako Slovenke kot Indijke in seveda kmalu tudi kakšno bollywoodsko igralko! (nasmeh)
