Edini nakit, ki ga nosi pravi moški, je zapestna ura. Ta pa naj da vedeti, kako je zahteven, kakšen okus ima in ne nazadnje – priča o njegovem finančnem stanju, torej uspehu v življenju. Zato ne preseneča, da je tudi na sončni strani Alp ura v zadnjem času postala pomemben in nespregledljiv statusni simbol, ki (vsaj poznavalcem) pove veliko o moškem, ki jo nosi. In če sta nekoč visoko kotirala Rolex in Cartier, je sedaj v središče stopila nova blagovna znamka, Panerai, ki je tako vroča in zaželena (ter posledično razprodana), da se boste morali pošteno potruditi, če si boste želeli žlahtno lepotico pripeti na zapestje. Ta ni poceni, saj vas bo stala nekaj 1000 evrčkov – odvisno od modela, ki si ga boste zaželeli.
Za neverjetno zgodbo o uspehu znamke Panerai je zaslužen šarmantni Italijan, Angelo Bonati. Uživač, ljubitelj lepega in strasten jadralec ob vprašanju, kako daleč v preteklost sega njegova ljubezen do ur, rad postreže s simpatično anekdoto: »Začelo se je tako, da sem jih uničeval. Kot smrkavec sem neizmerno užival v tem, da sem domače ure razstavil na prafaktorje. Zanimalo me je, kako ta fascinantna, tiktakajoča stvar deluje. Na žalost je bila potem pokvarjena,« se nasmehne. Kar mu je nekoč prineslo grajo, je bil pravzaprav prvi korak do zelo uspešne svetovne kariere, ki jo je zgradil v neverjetno kratkem času: »Ste vedeli, da je bil Panerai do leta 1992 samo dobavitelj vojske, da je šele leto zatem svoje izdelke prvič ponudil širokemu krogu kupcev? V 60 letih je bilo proizvedenih samo 300 ur!«
Ure za italijansko
kraljevsko mornarico
Panerai je star že skoraj 150 let. Guido Panerai je 1860. v Firencah ustanovil urarsko trgovino, ki se je pozneje preimenovala v Officine Panerai. Le malo zatem, verjetno že 1867., so izdelali prve ure za italijansko kraljevsko mornarico. Gospodje oficirji so bili zelo zadovoljni, še posebno zato, ker je Panerai kmalu presenetil s posebnim izumom. Kazalce in številke instrumentov so prevlekli z ekstremno luminoznim lakom, mešanico cinkovega sulfida in radijevega bromida, ki je pozneje dobila ime radiomir. Tako je bila vidljivost tudi v najtemnejši noči odlična. Seveda je bilo to zelo pomembno za vojsko. Malo pred 1936. je mornarica, razočarana zaradi neodpornosti tedanjih ur, zaprosila Panerai, naj razvije vojaško uro, ki bi jo lahko uporabljali v ekstremnih razmerah. Tako je leta 1936 nastal prototip ure Radiomir, ki je z odliko prestal vse teste v mornarici. In seveda so bile tudi oznake na številčnici prve potapljaške ure premazane z radiomirjem. Sledilo mu je še deset kosov, ki so jih potapljači nosili kot veliko vojaško skrivnost, zato ura nima nobenega napisa, ki bi lahko ob morebitnem padcu v sovragove roke omogočil, da bi odkrili izdelovalca in pri njem vohunili ali izvedli sabotažo. Čez dve leti pa so Radiomir kot prvo vojaško uro začeli izdelovati serijsko. Oblikovno se z ohišjem blazinaste oblike in pritrdiščem pasu iz zavite žice ni zelo razlikovala od takratnih ur, njena posebnost pa sta bili privita krona in svetleča številčnica za boljšo vidljivost v temi. Usnjen pas je bil naoljen (zaradi rabe pod vodo) in dovolj dolg, da so ga potapljači lahko zapeli kar čez rokav potapljaške obleke. V 50. letih je svetlečo snov radiomir nadomestil luminor, hkrati pa so prvi razvili poseben gibljiv mostiček z vzvodom, ki pritiska krono tesno k ohišju ter tako preprečuje vdor vlage in umazanije v notranjost časomera. Po svetlečem radiomirju in luminorju sta poimenovani osnovni kolekciji, ki ju poznamo še danes.
Skrivnostna Eilean
Zdaj ko je Panerai postala ena najbolj zaželenih svetovnih ur, se lahko gospod Bonti posveča svoji drugi ljubezni – jadranju. Njegova velika strast je regata klasičnih jadrnic Panerai Classic Yachts Challenge, ki se začne spomladi z Antigua Classic Week v Karibskem morju in konča z velikim finalom, regato Régates Royales septembra v Cannesu. Med tema datumoma se zgodi serija regat na Azurni obali, okrog otoka Nantucket ali na Sardiniji.
Med konkurenco najlepših klasičnih jadrnic na svetu pa ima gospod Bonati seveda svojo favoritinjo, s katero redno tekmuje: »Eilean sem prvič opazil v English Harbourju na Antigvi – in v hipu me je prevzela. Rekel sem si, ta bo pa moja. To je bilo konec leta 2006. Kupili smo jo in naložili na tovorno ladjo, ki jo je prepeljala v Italijo, kjer se je začel projekt obnove, ki smo ga zaključili lani.« V prenovo Eilean je vložil ogromno časa in denarja, zato ne preseneča, da med poznavalci velja za eno najlepših.
Sicer pa je treba vedeti, da je svet klasičnega jadranja zgodba zase, lastniki starinskih jadrnic pa so vsekakor posebneži in zanesenjaki. O jadrnicah govorijo kot o lepoticah, poznajo vsako podrobnost iz njihovega življenja, nemalokrat so prisostvovali tako rekoč vsaki minuti njihovega restavriranja, prav posebno zadovoljstvo pa so srečanja s somišljeniki. Zato na regatah jadrnic vintage ni najpomembnejše tekmovanje, ampak enkratno srečanje in bogato druženje, ki s šarmom, entuziazmom in prvinskostjo kmalu okuži tudi opazovalce.